V drugem migrantskem valu od 17. oktobra letos slovenska oblast le s težavo obvladuje novo množico prišlekov. Prvi migrantski val z nekaj tisoči, na katerega je bila Slovenija pripravljena, kot je nenehno zagotavljala Cerarjeva vlada, je bil prava idila proti dnevnim prihodom desettisočev, tudi trinajsttisočev pogosto nestrpnih in agresivnih prebežnikov, ki med okoliškim prebivalstvom širijo strah in povzročajo predvsem škodo, materialno in širše gospodarsko, vključno s tisto v turizmu.
Zato najprej: je kdo od tako načelnih slovenskih novinarjev postavil vprašanje, ki je nenehno navzoče – koliko to stane? Koliko nezakoniti pribežniki stanejo Slovenijo? Ko je Slovenijo obiskal papež Janez Pavel II., ki je naredil toliko dobrega za prepoznavnost in pozitiven odnos do takrat v komunistični federaciji skrite Slovenije, se je ista novinarska srenja spraševala, koliko to stane. Danes ceh 571 nasprotno terja od Slovencev sočutje do »beguncev«, to je do nezakonitih prebežnikov, med katerimi daleč prevladujejo ekonomski migranti in so med njimi celo teroristi. Ti prvi zlorabljajo resnične begunce, še posebno mednje pomešana pravoslavna in muslimanska populacija iz nekdanje Jugoslavije. Pa tudi vojni begunci iz Sirije, ki prihajajo iz zbirnih centrov v Jordaniji, Turčiji ipd., niso več neposredno ogroženi. Če so, zakaj ne zaprosijo za azil v prvi tuji državi, v katero vstopijo? In ko jih Nemčija kot azilante zavrne, ne bi smeli imeti pravice v kateri koli drugi evropski državi znova zaprositi za azil. Predvsem ne tisti ekonomski migranti, ki namenoma prihajajo brez osebnih dokumentov.
Novinarski ceh je nasprotno dal z lažnim poimenovanjem »beguncem« lažno identiteto, jih lažno vsilil kot vrednoto za lažno sočutje in privilegiranost. Ko hoče še cenzurirati vsako kritično obravnavo, namerno pozablja, da so njegovi »begunci« – zanj imajo pravice in nimajo dolžnosti – nezakoniti. Nekateri izmed teh, ki so si vzeli pravico agresivno vstopati v tujo državo, se celo pritožujejo in zahtevajo, so izgredniki, nasilneži, požigalci. Te in zavajajoči novinarski ceh naj spomnimo, prvič, da jih nismo vabili, drugič, da za nezakonit prestop meje prevzemajo vso odgovornost, in tretjič, da so si še posebno za vse nevšečnosti sami krivi. Da ne govorimo o obsojanja vrednih primerih neodgovornih žena v visoki nosečnosti, o pričakovanih porodih med potjo, o porodnicah in starših z dojenčki, kar se prikazuje kot nekaj povsem normalnega in še sočutja vrednega. Zato vsem očitno pozabljivim »beguncem« in njihovim novinarskim manipulatorjem svetujemo: pridobijo naj si vizo, jo plačajo, kupijo vozovnico, se času primerno oblečejo, plačajo hotel, poskrbijo za prehrano in zakonito potujejo v upanju, da jih v ciljni državi ne bodo zavrnili. Sicer pa naj bodo veseli vsega, kar se jim nudi kot ilegalnim prebežnikom.
Ideološki ceh naj tedaj kar zase obdrži lažno sočutje in sugestijo, da je treba prebežnike sprejeti odprtih rok, tako kot so vsiljevali Rome in svoje ljudi z Balkana, še posebno po balkanskih vojnah, do nedavnih tako imenovanih izbrisanih, spet pravoslavcev in muslimanov. Le za slovenske emigrante se niso nikoli zmenili. Znova je tako na pohodu vsiljena ideologija proletarskega internacionalizma, v končni posledici naperjena proti slovenskemu narodu, ki naj bo tudi v prihodnje plačnik vse te tujerodne invazije. Med vso obljubljeno tako zelo pozitivno multikulturnostjo za obogatitev življenja v Sloveniji, in to z močno zaostalo muslimansko civilizacijo, nismo denimo ničesar slišali o neenakopravnosti muslimank, o njihovem zatiranju, njihovi drugorazrednosti, kamenjanju do smrti ipd. Smo morda slišali proteste ideoloških feminističnih društev, ki so včasih tako glasna pri obrambi žensk? So se oglasila ob mučenju in zverinskih pobojih nedolžnih slovenskih žensk med zadnjo vojno in po njej, pobijanju otrok? Niti po naključju. Ideologija pač, za naivne Slovence.
Na drugi strani tega nastajajočega obmejnega kaosa so slabo plačani, preobremenjeni in nespočiti policisti, ki jih je veliko premalo. Vojaki jim kljub tako izrednemu migrantskemu pritisku še vedno ne smejo enakovredno pomagati. Vojska je ponižana na pripravljanje in deljenje obrokov nezakonitim pribežnikom. Vse na glavo postavljeno.
Odgovornost za takšno stanje prevzema vlada Mira Cerarja. Že doslej je povsem jasno, da neizkušeni in nesposobni premier ni kos nastali situaciji. Nenehno je v vlogi politika, ki ga dogodki prehitevajo. Ko ga ti že trdo udarjajo v glavo, se odziva medlo ali neustrezno. Več kot značilen primer je že zdavnaj potrebna pomoč vojske policistom. V neznanskem strahu pred očitki o militarizaciji države bi z njo najraje imeli nekakšno leseno železo (v Avstriji vojska deluje povsem normalno namesto stavkajočih policistov). V istem neizmernem strahu pred očitki nehumanega ravnanja z ubogimi »begunci« ne uporabljajo niti besede ograja. To so zdaj nekakšna tehnična sredstva, o katerih tudi nihče ničesar ne ve. A novinarski ceh že bode »bodeča žica«, ne bode pa jih ubijalska bodeča žica njihovih predhodnikov krvavih rok. V takšni državi živimo. Kakor koli, vprašanje sodelovanja vojske bi moral premier reševati najmanj pred dvema, tremi meseci. Sprva je tudi odklonil pomoč Nemčije. Očitno je samo tu vlada padla na izpitu. Podobno je pri angažiranju upokojenih policistov. Vse prepozno.
Ne premier ne ministrstvo za notranje zadeve nista odgovorila na vprašanje, da ostaja v Sloveniji nepojasnjenih 20.000 do nekaj manj kot 30.000 migrantov. Če jih je po uradnih statistikah konec oktobra vstopilo nekaj tisoč več kot 100.000 in izstopilo nekaj tisoč več kot 70.000, kam je izginilo preostalih dvajset do trideset tisoč? In vemo tudi, da je popisovanje prišlekov v skladu s schengensko mejo le še fikcija. Horde nepovabljenih in nezakonitih novodobnih Turkov derejo na slovensko ozemlje, kot da gre za nekaj najbolj normalnega, in za sabo puščajo tone odpadkov (samo na Brežiškem v enem tednu več kot sto ton!). Tako doslej več kot 150.000 »beguncev«! Lahko od takšnih ljudi pričakujemo, da bodo kot prebivalci Evrope spoštovali njeno civilizacijo, kulturo? Kot zdaj vendarle slišimo iz razočarane Nemčije, je več kot štiri petine azilantov nekvalificiranih, veliko je nepismenih. Bo to delovna sila kanclerke Merklove? Ali množica državnih podpirancev v getih in poglavitni vir kriminala ter končno leglo terorizma in islamizacije?
Premierju Cerarju nasproti kot primer odgovornega državnika, ki predvidi dogodke, postavljamo Viktorja Orbana. Z zaščitno ograjo je Madžarski razmeroma hitro in učinkovito zagotovil mirno, normalno življenje. V skladu s svojim evropskim prepričanjem: »Ne dovolite jim (levičarjem) izgnati duše Evrope!« Podobno premišljeno bi se odzval Janez Janša, ki je državniško predvidel dogodke v osamosvojitveni vojni in Sloveniji priboril samostojnost. Že konec avgusta je za Evropsko unijo pripravil predlog ukrepov za reševanje migrantske krize. Ker njegovih predlogov v slovenskem Svetu za nacionalno varnost kot običajno niso upoštevali, se je konec oktobra (28.) odzval z javnim pismom premierju Cerarju s temeljnim sporočilom: »zamudili smo s pravočasnimi ukrepi«. Preizkušen politik, prvi zaslužen za slovensko osamosvojitev, bi bil nedvomno povsem kos nastali situaciji. Cerar se je na utemeljeno kritiko odzval arogantno. Tako je od nekdanjega premierskega kandidata ostala le še fasada etičnosti in strpnosti. Končno se je prvič na to nesposobnost odločno odzvala javnost z izrednim dvigom podpore SDS in strmim padcem podpore sedanji vladi: opredeljeni volivci bi dali Janševi stranki domala 42 odstotkov glasov, SMC niti pol toliko; najboljši premier bi bil Janez Janša s skoraj četrtino vseh glasov (Pahor in Cerar z dobrimi 17 odstotki glasov; raziskava agencije Parsifal 29. in 30. oktobra letos). Je končno prišlo do odločilnega premika v volilnem telesu? Se je to naposled vendarle odzvalo z zdravo pametjo in spoznalo, kdo resnično deluje v njegovem interesu?
Oklevanje in mencanje slovenskega premierja in njegovih ministrov, ki niso dorasli svojemu položaju, je tem manj v skladu z grožnjo, da lahko Nemčija v kratkem zapre svojo mejo. Obenem z Avstrijo lahko usodno zmanjša pretok migrantov. Tako se soočamo z nenehno grožnjo, da v Sloveniji ostane nekaj deset tisoč ali več migrantov, ki ne bodo mogli iz države ne na sever ne na jug. Posebno pozorno je treba upoštevati razmere na Bavarskem in v nekaterih severnih evropskih državah, ki so že preobremenjene z migranti. Kljub nerazumnemu vztrajanju »dobrotnice« migrantov kanclerke Merklove in njenemu zagotavljanju odprtosti nemške meje, se lahko že doslej zelo kritični predsednik bavarske deželne vlade Horst Seehofer pod težo okoliščin upre tem zagotovilom in ravna samoobrambno s popolno zaporo nemške meje na Bavarskem. Zamisel, da bi Nemčija postavljala ograjo, če že ne Avstrija, tem bolj govori o objektivnem interesu obeh, da se zaščitna ograja ne postavi v notranjosti Evropske unije, marveč najbolj logično na schengenski meji, in sicer na njeni najbolj kritični točki, to je v Sloveniji. Potrebni bi bili predhodni dogovori. Obe zainteresirani državni entiteti bi lahko projekt tudi finančno podprli in prispevali svoje izvajalce za skupni hitro izvedljivi projekt, morda bi ga finančno podprla tudi Evropska unija. Tako bi slovenska zunanja politika iz pasivne končno prešla v aktivno vlogo, da sama odloča o svoji usodi in s tem tudi o evropski. Tak ukrep bi namreč izzval efekt padajočih domin od Hrvaške, Srbije do Makedonije, ki bi se bile prisiljene zaščititi z ograjami. Doslej sabotirajoča Grčija bi ostala pred izbiro: ali se v njej v kratkem nabere nekaj sto tisoč migrantov ali zapre schengensko mejo in zaprosi za pomoč Evropsko unijo. Tako bi se stvari na balkanski poti končno postavile na svoje mesto.
Postavitev slovenske ograje bi še vedno pomenila popravljanje zadeve za nazaj. Na ograjo bi bilo treba najprej misliti usklajeno, ko jo je poleti napovedoval madžarski premier Orban. Nobenega dvoma ni bilo, kam se bo usmeril migrantski tok po zaprtju madžarske meje. Še za najbolj trdoglave je bilo vse jasno in predvidljivo. To je bil tudi signal za skrajno pasivnega Cerarja, da je treba vendar takoj začeti postavljati ograjo na slovenski južni meji. V prvi fazi strnjeno na njenem vzhodnem delu. Pred napovedujočim se veliko večjim drugim migrantskim valom bi morala ograja že drugič stati. Kaj to pomeni? Da je treba po obeh zamujenih priložnostih nemudoma, resnično takoj začeti postavljati ograjo in rešiti, kar se rešiti da. Pred zimo grozi že nov val 800.000 prebežnikov, prihajajočih vse od Afrike do Balkana, migrantski tok pa ne bo usahnil niti naslednja leta. Na Evropsko unijo in še manj na svetovne organizacije se nikakor ni mogoče zanašati. To tudi pomeni, da nobena cena ni previsoka za slovensko suverenost in nacionalno integriteto. Čim prej bo ograja stala, tem bolje bo.