Šarec je to potezo obžaloval in poudaril, da je Katalonija notranja zadeva Španije ter da samostojnosti Slovenije in Katalonije ni mogoče primerjati. Pahor seveda ni z ničemer kršil suverenosti Španije, ko je sprejel predsednika Katalonije in mu povedal, kakšna je bila slovenska pot do osamosvojitve. Podobno bi lahko sprejel koroškega ali štajerskega glavarja, pa s tem ne bi posegel v avstrijsko suverenost, prav tako tudi s sprejemom bavarskega premierja ne bi posegel v nemško suverenost.
Katalonija je seveda drugačen primer, saj v njej prebiva narod, ki se želi osamosvojiti podobno kot pred 28 leti Slovenci. Podobno kot Jugoslavija Slovencem zdaj tudi Španija oporeka Kataloncem pravico do osamosvojitve. Imeli smo srečo, ker je Jugoslavija takrat razpadala in zato nad nas niso poslali posebnih policijskih falang, ki bi nas pretepale, medtem ko smo se na plebiscitu odločali za samostojno državo.
Če bi bil naš premier v tujini tako odločen kot doma, bi španskega kolega poklical na zagovor zaradi žaljivih izjav o Sloveniji, ki so jih izrekali njegovi španski »jezdeci«.
Prav tako smo imeli srečo, ker so se leta 1991 stopnjevali spopadi v drugih delih Jugoslavije, prosrbska JLA se je pripravljala na vojno na Hrvaškem in BIH ter zato ni mogla poslati vseh svojih vojaških sil v Slovenijo, da bi zadušila našo osamosvojitev. Zato tudi ni mogla aretirati slovenskih voditeljev, ki so izvedli plebiscit. Resda se je pri nas za osamosvojitev odločilo več kot 88 odstotkov vseh volivcev oziroma 94 odstotkov tistih, ki so glasovali.
V Kataloniji pa je bila volilna udeležba na referendumu zgolj 42-odstotna, na volitvah so prošpanske stranke dobile polovico poslancev. Tisto, kar želi katalonski predsednik od Španije, je pravica, da se lahko tudi Katalonci na referendumu, podobno kot Škoti v Veliki Britaniji, odločijo o tem, ali bodo ustanovili samostojno državo ali pa bodo še naprej živeli pod špansko krono.
Če bi imel naš premier Šarec »jajca«, bi od španskega kolega zahteval prav to ter bi on njega pokaral zaradi političnih zapornikov v njihovi državi. Bruslju pa bi povedal, da v EU ne morejo živeti narodi prve in druge kategorije, ampak morajo biti vsem zagotovljene enake pravice. Če bi bil naš premier v tujini tako odločen kot doma, bi španskega kolega poklical na zagovor zaradi žaljivih izjav o Sloveniji, ki so jih izrekali njegovi španski »jezdeci«.
Pa je naš premier res odločen vsaj doma? Nekaj je žugal Pahorju, s katerim se je spopadel na lanskih predsedniških volitvah. Zakaj na zagovor ni poklical svojega koalicijskega partnerja Dejana Židana in njega okrcal, da vodi zunanjo politiko namesto zunanjega ministra Mira Cerarja?
SD ima 11 poslanskih glasov in tri ministre. V koaliciji ne delajo »hrupa« kot v prejšnjem mandatu. Zaradi njih Šarec uživa mir. No, morda pa ga ne bo dolgo.