Tako kot je bil socialni demokrat sam in je bil pred njim tudi prvi predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije France Tomšič, takrat eden najbolj prepoznavnih sindikalnih voditeljev. Obeh velikanov slovenske politike ni več. Tako kot je vse manj sledu, da je bila njuna stranka nekoč socialdemokratska, ki je zrasla na koreninah Tomšičevega sindikalizma oziroma Pučnikovega svetovljanstva – njune veličine.
Pod dolgoletno vladavino Janeza Janše je stranka počasi dobila novo ime in, kar je še bolj pomembno od tega, tudi novo vsebino in politično usmeritev. Z leve sredine se je pomaknila na sredino, počasi na desno sredino in zadnja leta se premika vse pogosteje na desno.
V času demokratizacije Slovenije, ko so se po več desetletnem zatišju začele rojevati politične stranke, smo imeli na pomladni strani štiri stranke, ki so segale na vse tri politične strani, a z Janševim političnim saltom se je to spremenilo. Nekako logično je bilo, da Tomšič-Pučnikova stranka SDSS nagovarja levosredinsko volilno telo, Slovenska demokratična zveza (SDZ) sredinsko, Omanova Slovenska kmečka zveza, kasneje SLS, in Peterletova SKD pa bolj desno krščanskosredinsko.
Pučnik za časa vodenja stranke v to delitev ni posegal. Ko je njegov naslednik postal Janša, se je to korenito spremenilo. Bog ne daj, da komu od zdajšnjih članov SDS rečeš, da je član stranke, ki je bila nekoč leva, socialdemokratska. Zdi se, kot da bi imeli vsi zdajšnji strankini tviteraši in predvsem njeni najbolj izpostavljeni člani spomin zlate ribice.
Tudi na Zverovo knjigo Sto let socialdemokracije, ki jo je stranka izdala leta 1996, pozabljajo, kakor tudi na dolgoletno priseganje v politiko socialdemokrata Ivana Cankarja. Kot da bi bilo kaj narobe, če je nekdo socialdemokrat. Tako kot ni nič narobe z neko sredinsko ali desnosredinsko politično držo. Le ekstremi na eni in na drugi politični strani so napačni in nevarni.
Človek se ob vsem tem besedičenju o Murglah včasih nehote vpraša, ali ni mogoče kar sam del močvirnatega omrežja. Ali pa nekdo, ki si želi podobno kot Murgle urejati naše življenje. Kdo ve? Vsekakor se s takim ravnanjem omogoča, da lahko Murgle mirno vladajo. Pa če na volitvah zmagajo ali ne.
Zdaj, ko Matej Tonin stranko NSI umešča na sredino, ga najbolj napada ravno Janša, ki je »svojo« stranko iz nekdaj klasične socialdemokratske spremenil v povsem nekaj drugega. Oziroma jo je postavil na desno, kjer jo zadnja leta vidijo tako njeni člani kot volivci. Namesto da bi bil vesel, da mu Tonin prepušča nekaj desnega volilnega telesa, ko stranki poskuša najti nove volivce bolj na sredini, ga napada z vsemi topovi.
Nenazadnje bo lahko SDS z novo držo NSI še bolj kot doslej obvladovala desne volivce. Sredinske je, vsaj dokler jo bo vodil Janša, izgubila. Mogoče jih spet v neki nov Demos pridobi NSI. Mogoče SLS, ki se počasi obrača nazaj k podeželju. Kar je bistveno boljše, kot da to spet katera na hitro sestavljena nova stranka. Kot pred leti SMC ali zdaj LMŠ. Če tega ne sprevidi in spozna politik, ki verjetno niti ne zaspi brez misli na Murgle, potlej bo stranka, ki jo že (pre)dolgo vodi, še bolj osamljena, kot je tako in tako zadnja leta.
Drugače niti ne more biti, kajti kdorkoli kaj stori brez Janševega blagoslova, ni več »naš«. Temu se pridružijo še natolcevanja, da so za vsem zagotovo Murgle. Človek se ob vsem tem besedičenju o Murglah včasih nehote vpraša, ali ni mogoče kar sam del močvirnatega omrežja. Ali pa nekdo, ki si želi podobno kot Murgle urejati naše življenje. Kdo ve? Vsekakor se s takim ravnanjem omogoča, da lahko Murgle mirno vladajo. Pa če na volitvah zmagajo ali ne.
Velja si zapomniti besede prvaka NSI Mateja Tonina, ki je za Sobotno prilogo Dela dejal: »Pri gospodu Janši me nič več ne preseneča. V karieri je namreč prehodil dolgo pot od gorečega marksista do trdega desničarja, ki zanika globalno segrevanje.« Zanimivo je bilo tudi tisto, kar je Tonin povedal za Reporter, recimo o svojem odnosu do Janše: »Ste slučajno opazili, da bi se pred tvitom jaz kaj zaganjal v Janeza Janšo? Ga zasmehoval, žalil ali napadal?«
Ob vsem, kar vem in zadnja leta tudi pišem, me vse manj čudi, da imamo tako oblast. Brez izkušenj, brez vizije in z voditelji, ki so polni sami sebe. Celo tako, kot sem slišal, da na predstavnike kmečkega stanu, ki se upravičeno borijo za svoje pravice, dvigujejo svoj vsemogočni glas. Ivan Oman bi jim že povedal, kar jim gre. Slej ko prej jim bodo tudi kmetje. A kaj ko vse, kar se nakaže kot nekaj boljšega, zadnja leta izmaliči ena in ista oseba. Murgle pa to le spretno izkoristijo.
Priznani pisatelj, kolumnist in publicist, s katerim sem med afero s KPK (Janša-Janković) naredil intervju, me je pred nekaj dnevi spomnil, da sem mu takrat dejal, da bi bilo najbolje, če bi se Janša umaknil in mesto predsednika vlade prepustil komu drugemu iz svoje stranke. Sam pa poskušal dokazati, da nič iz ugotovitev KPK ne drži. Tega ni storil.
Mogoče je pa danes čas, da nekdo pove Janezu Janši, da je res nujno, da mesto predsednika stranke prepusti nekomu drugemu. Saj bi našel kakšno dobro evropsko službo. Zaradi njegovih izkušenj sem upal, da ga bo Marjan Šarec predlagal za evropskega komisarja. Zakaj tega ni storil glede na to, da so prihajali glasovi, da bi Janša ponujeno sprejel, se lahko le vprašamo.
Verjetno mu je bolj ustrezalo, da je Janša doma. Tako kot tudi Murglam, kjer vedo, da je Janša zadnja leta porok za njihovo končno zmago, kar pomeni še naprej imeti škarje in platno v svojih rokah.
Janez Janša in Milan Kučan v predsedniški palači avgusta 2000.
