Na začetku preteklega tedna so na konferenci Združenih narodov v maroškem mestu Marakeš sprejeli zloglasni marakeški dogovor oziroma Globalni pakt Združenih narodov o migracijah. V tednih in dnevih pred konferenco se je veliko govorilo o tem, katera država bo dogovor podpisala in katera ne. Dejansko marakeškega dogovora ni nobena država uradno podpisala, saj je bil sprejet na konferenci (na njej je bila tudi slovenska delegacija) s soglasnim pritrjevanjem.
Po eni od najbolj črnogledih razlag bo marakeški dogovor veljal za vse članice OZN, tudi za tiste, ki ga zavračajo. Srhljiva ironija je, da je ravno v tednu, v katerem je bil v Maroku sprejet marakeški dogovor, ki je pisan na kožo migrantom iz muslimanskih držav, prišlo še do enega odmevnega in krvavega terorističnega napada v Evropi, ki je zahteval mrtve in ranjene.
V Strasbourgu ga je na božičnem sejmu zagrešil Chérif Chekatt, v Franciji rojeni islamski radikalec maroških korenin. Morebiti je njegova družina v Francijo prišla celo iz Marakeša, to bi sprejetju marakeškega dogovora dalo še bolj temačno simboliko.
Ne pozabimo, da je migrantske kvote maja 2015 predstavila Evropska komisija pod vodstvom Jeana-Clauda Junckerja iz Evropske ljudske stranke (ELS). Prav tako je jeseni 2015 vrata migrantom na stežaj odprla nemška kanclerka Angela Merkel.
Islamski terorizem in islamizem v Evropi sta dokaza, da ne moremo vprašanja priseljevanja, še zlasti iz držav, kjer je močno zakoreninjeno sovraštvo do zahodne civilizacije, jemati kot samo po sebi blagodejnega in koristnega za evropske države, kar je za zdaj še prevladujoče mnenje na evropski levici. Vendar politika odprtih vrat ni zgolj nekakšna levičarska zarota.
Ne pozabimo, da je migrantske kvote maja 2015 predstavila Evropska komisija pod vodstvom Jeana-Clauda Junckerja iz Evropske ljudske stranke (ELS). Prav tako je jeseni 2015 vrata migrantom na stežaj odprla nemška kanclerka Angela Merkel. CDU in CSU, stranki sta pomembni članici ELS, tudi trdno podpirata marakeški dogovor. Podprl ga je šef bavarske CSU Horst Seehofer, prav tako je dogovor na nedavnem kongresu CDU v Hamburgu podprla večina delegatov CDU.
Glede na ta dejstva je zelo zanimivo, da je ELS, tudi s podporo vseh slovenskih članic, za vodilnega kandidata na evropskih volitvah maja prihodnje leto podprla člana CSU Manfreda Webra. Ta sicer prizna, da marakeški dogovor ni popoln, a ga vseeno podpira. Glede marakeškega dogovora torej ni velikih razlik med Webrom in socialistko Tanjo Fajon.
Nobeno presenečenje ne bo, če se bo, če bo Webru spomladi uspel veliki met, izkazalo, da je Bavarec v vodstvu Evropske komisije zgolj nemška različica Junckerja. Mogoče bi bila zato na mestu misel: kdor podpira Manfreda Webra za predsednika Evropske komisije, naj molči o Marakešu.