Globoke krize slovenske desnice, ki ji na volitvah uspe osvojiti samo še tretjino glasov, gotovo ne bodo rešili protesti in zborovanja. Ne zaletavanje z glavo v zid s starimi političnimi obrazi in preživetimi političnimi scenariji, s sanjarjenji o nekakšnem novem Demosu. Janez Janša je na politični sceni že trideset let, Marjan Podobnik in Franc Kangler več kot dvajset let. Lahko ti obrazi na pragu leta 2020 nagovorijo nove, dodatne volivce, ki jih desnica krvavo potrebuje, če hoče priti na oblast? Odgovor na to vprašanje najbrž ni potreben. Odgovor so dale že lanske parlamentarne in letošnje evropske volitve.
Janša je dobra tri leta po prihodu iz zapora sestavljal »zmagovito kombinacijo« satelitskih strank na desnici, s pomočjo katerih bi njegova SDS prevzela oblast, a se mu račun kljub relativni zmagi njegove stranke na koncu ni izšel. Politično je propadel Aleš Primc, propadla je njegova Združena desnica v španoviji s Francem Kanglerjem, letos je pogrnil na celi črti še Bernard Brščič.
Formula satelitskih strank, kot si jo je zamislil politični hegemon na desnici, enostavno ne deluje. Tudi skupni nastop SDS in SLS na zadnjih evropskih volitvah ni prinesel dodatnih volilnih glasov in je tako le slaba tolažba za globoko krizo slovenske desnice.
UVODNIK V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
