Na Cerju pri Novi Gorici stoji spomenik, posvečen braniteljem slovenske zemlje, braniteljem slovenstva pred italijanskim prodiranjem v slovenski svet, spomenik nekega boja, boja tigrovcev za slovenstvo na Primorskem. Ta pomnik se sedaj imenuje tudi Pomnik miru. Ampak kakšno zvezo ima mir z borbo za slovenstvo? Tudi pot, ki vodi ob liniji frontne črte iz prve svetovne vojne, se imenuje Pot miru. Ampak tam je vendar divjala vojna! Ali ne bi bilo bolj pravilno in lepše, če bi to pot posvetili borbi in trpljenju slovenskih vojakov na soški fronti?
Lani so na dan reformacije (ko so se slovenski mediji ukvarjali predvsem z nočjo čarovnic) v verski oddaji Sveto in svet predvajali pogovor z naslovom Praznik verske strpnosti. No, dan reformacije imamo v Sloveniji, ki je sicer katoliška država, zato, ker je bil nastop protestantizma v Sloveniji bistven za naš nacionalni obstoj. Toda od kdaj je dan reformacije praznik verske strpnosti? Je ta za razumevanje naše nacionalne zgodovine sploh pomembna? Ali se ni Trubar za svojo resnico nekako tudi boril? Strpnost kot izraz praznovanja dneva reformacije je zato seveda nesmisel. Nesmiselno je tudi besedilo naše himne, ki ni nacionalni simbol, ampak nekakšna internacionala. Slavi narode, ki hrepenijo po miru, na pa svoj narod. Že spet gre za mitologiziranje miru v državi, kjer prevladuje ideologija, ki ji je nasilje imanentno!
Navidezen nesmisel pa ni privilegij samo Slovenije. Po Evropi šolarji demonstrirajo za nekakšno podnebno pravičnost! Iz zahtev po pravičnosti lahko sklepamo, da je za podnebne spremembe kriva nekakšna podnebna nepravičnost? Ampak katera in kakšna nepravičnost? Kaj imajo podnebne spremembe s pojmom pravičnosti? Je narava lahko pravična oziroma nepravična? Sintagma demonstrirati za podnebne spremembe spominja na besedno zvezo boriti se za mir, ki si jo je nekdanji jugoslovanski diktator izposodili pri svojih nacionalsocialističnih bratrancih–v mladosti sem videl letak iz časov okupacije z napisom Wir sprechen nich vom Frieden, wir kämpfen dafür (Mi ne govorimo o miru, mi se zanj borimo).
Delo Orwellovega ministrstva, ki je proizvajalo laži, opravlja v sodobni Sloveniji množica drugih institucij: časopisi, nacionalna televizija, levi politiki, šolski sistem. Celo muzeji! Vsi ti nesmisli in laži skrivajo resničnost, jo potvarjajo, in to zato, ker resničnost nikoli ni po njihovi meri.
A mogoče se v džungli neresnic, laži in nesmislov vendarle skriva smisel, namen, ki ga je težko prepoznati? Kdo bi lahko imel korist od spreminjanja resničnosti? In kakšna je razlika med neresnico in lažjo? Neresnica ima lahko za nekoga smisel. Neresnica z namenom pa je laž. Za tem namenom pa je lahko posameznik, skupina ali politična ideologija. Slednje velja za sodobno Slovenijo.
Institucionalizirano laž v družbenem življenju je prikazal že George Orwell v kultnem romanu z naslovom 1984. Predstavil je delovanje izmišljene totalitarne družbe v namišljeni Angliji leta 1984, kjer je obstajalo tudi ministrstvo za resnico, katerega naloga je bila proizvajati laži, resnico nenehno spreminjati v neresnico, ustvarjati iluzijo lažnega, v resnici neobstoječega sveta. V Orwellovem romanu lahko prepoznamo tudi sedanjo slovensko družbo in njene nesmisle. Ime Pomnik miru je nesmiseln samo na prvi pogled. Lažnivo ime je namreč del brisanja nacionalne zgodovine. Ko bo ta izbrisana iz našega spomina, ga bodo napolnili z izmišljenimi podatki.
Resnična zgodovina je za manipulante nepomembna in odveč, predvsem pa je nacionalna zgodovina dokaz, da naša preteklost ni bil en sam razredni boj. Narod naj bi bil po utopističnih predstavah socialistov produkt kapitalističnega obdobja. Zato so v času mednacionalnih trenj na Kosovu v jugoslovanskem časopisju govorili in pisali o kontrarevoluciji. Mednacionalnih trenj v socializmu po teoriji ni smelo biti. Trenja med narodi naj bi bila povsem nepomembna in moteča v namišljeni zgodovini razrednega boja. Navidezne dezinformacije o kontrarevoluciji so imela za namen prikrivati resnico, da tudi v socializmu obstajajo spori med narodi.
Delo Orwellovega ministrstva, ki je proizvajalo laži, opravlja v sodobni Sloveniji množica drugih institucij: časopisi, nacionalna televizija, levi politiki, šolski sistem. Celo muzeji! Vsi ti nesmisli in laži skrivajo resničnost, jo potvarjajo, in to zato, ker resničnost nikoli ni po njihovi meri. Novinarka Irena Štaudohar je pri tem izkoristila celo samega Orwella (Delo, 11. 6. 2019). V članku z naslovom Kako je lahko Orwell vse to vedel? se čudi, kako je mogel slutiti, da se bo desetletja po njegovem času uresničila njegova antiutopija. Ne v njegovem času, ampak sedaj! Pri tem premeteno zamolči dejstvo, da je Orwell svojo antiutopično zgodbo ustvarjal po modelu takratne Stalinove sovjetske stvarnosti, da je bil samo Stalin lahko vzor, po katerem je oblikoval svojega Velikega brata.
Toda avtorica članka trdi, da je postal Orwellov roman spet zelo bran po zmagi ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ljudje naj bi torej začutili, da je ameriški predsednik uresničeni lik Orwellovega Velikega brata. Zato se z narejeno naivnostjo sprašuje: kako je mogel Orwell to vedeti? Torej–kako je mogel leta 1948 vedeti, da se bo njegov Veliki brat leta 2019 utelesil v Donaldu Trumpu?
Namigovanje, da je Donald Trump uresničitev Orwellove antiutopije, je laž, očrni naj ameriškega predsednika, ki je trn v peti vseh levičarjev. In ta laž je del obširnega repertoarja nesmislov in laži, ki tvorijo slovenski (in tudi evropski) narobe svet. Pred našimi očmi nam spreminjajo našo preteklost, potek naše zgodovine in smisel njihovih posledic. Ni Donald Trump s svojo slovensko ženo uresničitev Velikega brata, ampak smo Slovenci uresničitev tistih, ki jih je Velik brat v romanu gledal in nadzoroval, uresničitev ljudi totalitarne družbe, kjer jim razna ministrstva za resnico govorijo, da je belo črno in črno belo, kot bi napisal Boštjan Turk.