Ta stavek ni samo v globokem nasprotju z logiko Furejeve misli, je tudi drugače v sebi kontradiktoren. Furet je namreč nenadoma umrl leta 1997, ko se je Vzhodna Evropa šele pobirala iz komunističnih ruševin. A ta stavek je tudi dobesedna poneverba Furejevega stavka o isti stvari, ki se glasi:
»Konec oktobrske revolucije oziroma izginotje sovjetskega imperija odkriva tabulo raso, nepopisan list. Nemogoče ga je primerjati z dediščino francoske revolucije ali s tistim, kar je ostalo po padcu Napoleonovega cesarstva. Ljudje s konca termidorja so, proslavljajoč enakopravnost vseh državljanov, vstopili v meščansko dobo zgodovine. Ves čas svojega življenja je bil Napoleon nenasiten osvajalec, do konca zagledan v veličasten privid popolnega triumfa. Šele nenadejani poraz je izničil vse dobitke, ki si jih je v drzni igri s toliko sreče prigrabil. A na dan, ko je izgubil vse, je za seboj v Evropi pustil obsežen motek spominov, nize idej in sklope institucij: prav tisto, kar je bilo njegovim nasprotnikom potrebno, če so ga hoteli premagati. V Franciji je ustanovil državo, ki je obstala stoletja za njim.
A za Leninom ne ostaja nikakršna dediščina. Oktobrska revolucija zaključuje svojo pot, ne da bi bila premagana na bojišču: razpustila in sesedla se je sama vase. V vrtinec je povlekla vse, kar je bilo z njenim imenom povezano. V uri razkroja nas je sovjetski imperij opozoril na paradoks, pred katerim strmimo: bil je planetarna super sila, a v sebi ni utelešal niti sledi lastne civilizacije. Ta je umanjkala. Dejstvo je: okrog svojih praporov je zbiral poslušneže in oboževalce; nizal osvojena ozemlja in prešteval kolonije; rožljal z nepremagljivim vojaškim arzenalom in uporabljal mrežo diplomacije, ki so jo upoštevali povsod. Imel je vsa znamenja mednarodno upoštevane sile, ki so jo spoštovali nasprotniki, da o mesijanskem značaju gibanja, ki so ga oboževale armade gorečnežev, ne govorimo. In kljub vsemu njegov nenadni samorazkroj za seboj ne pušča ničesar. Obstalo ni eno načelo, en zakonik ni več veljaven, ena institucija ni preživela. Celo njegova zgodovina se je pogreznila v živi pesek: ne vemo namreč, kaj se je v resnici dogajalo teh sedemdeset let in kaj se ni. Tako kot Nemci pred njimi so Rusi drugo evropsko ljudstvo, ki ni moglo osmisliti dvajsetega stoletja«.François Furet, Le Passé d'une Illusion (Preteklost neke iluzije), Robert Laffont, Paris, 1995, str. 12. (Prevedel Boštjan M. Turk).
Če uredništvo ni sposobno demantirati pričujočega Furejevega citata, se bom obrnil na francoske oblasti z namenom zaščiti integriteto enega najprodornejših mislecev sodobnosti.