V davnih gimnazijskih letih smo se šalili z latinskimi izreki o »slabostih vojne v Siriji« in z domislicami glede »carinarnice na Kolpi«. Na univerzi smo se zresnili pod vplivom marksistične modrosti, da »se zgodovina ponavlja kot farsa«. Danes se zdi, kot da šale in farse postajajo realnost.
Komaj smo prišli do sape zaradi Cerarjeve hoje po žerjavici z Alenko Bratušek in Violeto Bulc, zaradi bizarnih dogodkov z ministricama za šolstvo (Markež, Setnikar - Cankar), pa z ministroma Petrovičem in Vebrom ..., že je prišlo do poloma pri privatizaciji Telekoma, do potresa v slabi banki DUTB in v Slovenskem državnem holdingu, kjer so za vodjo postavili nekdanjega nadzornika bančnih vrtin v Novi Ljubljanski banki in poznejšega hotelskega direktorja v Bernardinu, kjer bi nemara res potrebovali dostojnega in sposobnega šefa.
Po nekajtedenskem omahovanju, ali naj se Slovenija odpove schengenskemu sistemu ali naj se ogradi od množičnega priseljevanja z bolj ali manj Bližnjega vzhoda, je slišati napovedi, da »smo v vojni«. V tem dramatičnem trenutku je parlament (pod vodstvom SMC) zavrnil kandidata za sodnika strasbourškega sodišča za človekove pravice Klemena Jakliča. Če zanemarimo temeljno ugotovitev, da se je Miro Cerar v času begunske krize in terorističnih groženj podal na težko pot z neznanimi talenti in ministri, ki jih njihovi resorji sploh ne zanimajo (Erjavec), je seveda bistveno to, da aktualna vlada uvaja sistem t. i. moralnopolitične (ne)oporečnosti, saj za delo na vodilnih položajih niso potrebne niti strokovne kvalifikacije niti politične zasluge, ampak preprosto politična vnema in strankarska privrženost.
Klemena Jakliča osebno niti ne poznam, sem ga pa poslušal in prebral nekaj njegovih skrbno podkovanih sestavkov. Iz njih je razvidno, da kritično ocenjuje dosežke slovenskega pravosodja in da je zadržan do aktualnega režima. To je po vsem videzu prepričalo stranke vladajoče večine, da so raje kot njemu dale glasove trem drugim kandidatom, ki Jakliča – po podkovanosti in mednarodnih povezavah – ne dosegajo, pa čeprav je cela vrsta pravnih strokovnjakov na čelu z dr. Boštjanom M. Zupančičem, ki je zagotovo vse prej kot desničar in je zapovrh tudi vse doslej delal kot slovenski član strasbourškega sodišča, opozarjala na problematičnost take odločitve. Glede na vlogo Betettove pri škandaloznem ravnanju vrhovnega sodišča v zadevi Janša, in če je res, da je ena od kandidatk strokovnjakinja za prostitucijo, je izbira pač smešna.
Če zanemarimo nekatere terminološke podrobnosti, lahko rečemo, da je imela Slovenija po letu 1990:
- 25 let »levosredinske« predsednike republike (Kučan, Drnovšek, Türk, Pahor),
- 17 let in pol »levosredinske« predsednike/predsednice vlade (Drnovšek, Rop, Pahor, Bratušek, Cerar) in
- sedem let in pol »desnosredinske« predsednike vlade (Peterle, Bajuk, Janša).
Iz teh podatkov izhaja več ugotovitev:
- da so imeli »levosredinski« politiki (komunisti, njihovi simpatizerji in nasledniki) nesorazmeren delež oblasti in nesorazmerno veliko možnosti za razporejanje svojih članov na vodilna (in najbolje plačana) mesta v državi, ki je nastala in sprejela demokracijo na pobudo »desnosredinske« politike oz. Demosa;
- da je imela slovenska »levosredinska« politika nesorazmerno veliko možnosti za postavljanje svojih privržencev na pomembna mesta v mednarodnih organizacijah, evropskih uradih in seveda v slovenski diplomaciji;
- da se je iz takšnih »dobrih praks« razvila in razširila diskriminacija, ki onemogoča primerljivost s predstavniki drugih – bolj demokratičnih – držav, ki imajo povrhu vsega tudi bistveno globlje in bogatejše kadrovske bazene; poleg tega pa zmanjšuje učinkovitost in ugled države.
Tem ugotovitvam je mogoče tudi ugovarjati, na primer s tem, da so v času levosredinskih vladavin (na primer v času Drnovškovih vlad) obstajale tudi koalicije, v katerih so sodelovale desnosredinske stranke, in da prevladovanje neke politične usmeritve nad drugimi za demokracije navsezadnje ni nekaj izjemnega in edinstvenega.
Glede prvega ugovora je treba ugotoviti, da sta Drnovšek in Rop v 12 letih svojemu levosredinskemu vodstvu primešala tudi elemente desne sredine (predvsem SKD in SDSS, nato SLS), pri čemer je težko oceniti, kolikšen delež oblasti je pripadal tem začimbam. Velikodušna ocena je: ena četrtina, torej tri leta. Če seštejemo predsednike in vlade, bi lahko rekli, da so levičarji – upoštevaje koalicije – vladali štirikrat več kot desničarji.
Glede drugega ugovora lahko slovenski položaj primerjamo s hrvaškim, češkim, poljskim ali nemškim:
- na Hrvaškem je vlogo slovenske levice igrala desnica, ki je po letu 1990 vodila vlade 18, predsedniški urad pa 20 let;
- tudi na Češkem predsedniškega položaja (Havel, Klaus) 20 let niso prepustili levici, kar deloma velja tudi za vlado, kjer desna sredina vodi pred levico (11 : 10);
- na Poljskem desnica prevladuje nad levico; pri predsednikih republike 15 : 10, pri vladah 19 : 6;
- v Nemčiji so imeli po združitvi šest predsednikov, ki večinoma niso bili strankarski ljudje, pri kanclerjih pa so desničarji (Kohl, Merkel) z rezultatom 18 : 7 precej presegli levičarje (Schröder). Pri tem je treba povedati, da je Merklova 6 let (2005–2009, 2013–) vladala v veliki koaliciji z SPD, kar govori o tem, da v nemški desnici vlada prepričanje, da je mogoče in treba oblast deliti. V ozadju takšnega prepričanja je seveda spoznanje, da oblast ni večna in da za državo ne bi bilo dobro, ko bi takšna postala.
V Sloveniji se zaradi opisanih neravnotežij in bizarne kadrovske politike, brez katere ne mine noben dan, vznemirjajo mnogi, vendar se nihče ne zgane in nič se ne spremeni. Kadar so obupani ali naveličani ponižnega čakanja na spremembe, mladi Slovenci zapuščajo Slovenijo. Komu delajo prostor? Kakšna postaja naša država v času, ko je okrog nas vse manj stabilnosti, materialnega zadovoljstva in gotovosti? Kdor pričakuje, da se s pomanjkanjem stabilnosti povečuje prostor svobode, se kruto moti.