Pred skoraj četrt stoletja je ameriški politolog Francis Fukuyama v svojem delu O koncu zgodovine in poslednjem človeku zapisal, da je po času hladne vojne, po padcu berlinskega zidu in zmagi Zahoda na Vzhodu prišel čas popolne zmage liberalne oblike demokracije, ki je zadnja stopnja človeške socialno-kulturne revolucije. Če poenostavim, zmaga Zahoda je popolna in vseobsegajoča. Danes lahko mirno rečemo, Fukayama se je motil. In motil se je skorajda v celoti. Na Kitajskem vidimo, da je naslednja stopnja komunizma, prvobitna akumulacija kapitala, najbolj surova oblika kapitalizma, spaček kapitalizma, ki ne temelji na tržnih zakonitostih, temveč deluje v okviru enopartijskega sistema, ki je formalno še vedno komunističen. Kitajci so spremljali in gledali, kako je razpadal Varšavski pakt, pa Sovjetska zveza in Jugoslavija, odločili so se, da tega na Kitajskem ne bodo nikoli dovolili. Liberalna demokracija na Kitajskem je fantazija in utopija. Nobene sledi o liberalni demokraciji ni v Rusiji, ruska demokracija je demokratični, kapitalistični spaček druge vrste. Uradno večstrankarski politični sistem je de facto demokratični absolutizem postkomunističnega tipa, s katerim vzporednice najdemo tudi v Sloveniji.
Na afriškem kontinentu lahko iščemo liberalne demokracije z lupo. Žal še niso izumili take lupe, ki bi našla to obliko političnega sistema. Arabska pomlad je že zdavnaj postala arabska zima, ne o liberalnem in ne o demokraciji ni ne duha ne sluha. Že ta kratki pregled pokaže, da je liberalna demokracija, s pravicami posameznika, odprtim trgom, s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami vrednotni okvir, ki je ostal v domeni razširjenega Zahoda. Zahod in del bivšega vzhodnega bloka, potem se zgodba počasi konča.
Stvari kažejo prav nasprotno, marsikaj je imel prav Samuel Huntington, ki je leta 1993 postavil v bistvu nasprotno, drugačno hipotezo. Ni trdil, da je konec zgodovine z zmago, temveč, da so pred nami vojne. Vojne med drugimi akterji. Trdil je, da bodoče vojne ne bodo med državami, temveč med kulturami in da bo postal islamski ekstremizem največja grožnja svetovni dominaciji Zahoda. Kratek pogled v preteklost nam pove, da so bile balkanske vojne v devetdesetih prejšnjega stoletja z elementi državljanske vojne, vojne med državami in vojne z versko-kulturnim vidikom. Slednje je bilo ena od determinant nedvomno v Bosni in Hercegovini in na Kosovu. Vojna proti terorizmu, kot se je imenovala od začetka, vojna proti Al Kaidi nekoč in Islamski državi danes je imela jasen kulturni predznak, čeprav so vsi bežali od njega. Prva, osnovna in temeljna tarča tako Al Kaide kot Islamske države je Zahod, liberalna demokracija, krščanstvo in vse, kar ne temelji na Koranu in šeriatskem pravu. Pri tem ne govoriti o trku civilizacij in kultur, je zatiskanje oči, kar je zelo priljubljen »šport« na Zahodu. Multikulturizem je mrtev na Nizozemskem, v Veliki Britaniji, skandinavskih državah, mrtev je v Nemčiji, kot je dejala kanclerka Angela Merkel. Huntington se je torej motil, ko je trdil, da vojn med državami ne bo več, vojne na Balkanu so bile tudi, nenazadnje je takšna vojna Rusije proti Ukrajini, ki še traja. Meddržavne vojne so vedno bile v zgodovini in verjetno se jim nikoli ne bomo mogli v celoti izogniti.
Huntington pa se ni motil glede tega, da je pred nami spopad med kulturami in da je največja grožnja Zahodu islamski ekstremizem. Slednji je postal največja grožnja za ZDA po napadih 11. septembra 2001, s terorističnimi napadi po Evropi in grožnjami po novih napadih ter z množičnimi migracijami tujih, tudi zahodnih evropskih terorističnih bojevnikov na bojišča Bližnjega vzhoda, je to nedvomno najhujša pretnja tudi za evropsko varnost. Paradoksalno to pomeni tudi za Rusijo in njeno soseščino, ki pa se, namesto da bi se soočala s tem, izgublja energijo in moč v vojni z Ukrajino ter s konfrontacijo z Natom.
V globaliziranem, multipolarnem svetu zanesljivo drži to, da je od zmage Zahoda četrt stoletja po koncu hladne vojne ostalo bore malo. Zahodu liberalnodemokratičnega vrednostnega okvira ni uspelo utrditi v Rusiji, na Bližnjem vzhodu ali na Kitajskem. Zakaj bi si ali smo si tega sploh želeli? Ne smemo in ne moremo dovoliti, da se ta spodkopava v državah, ki so vpeljale to najbolj pravično obliko vladavine. Ideje islamskega ekstremizma, postkomunistične Rusije ali Kitajske so zgolj sodobne oblike totalitarizma. Totalitarizmi pa so povzročili največje zgodovinsko gorje v evropskem in našem prostoru. Sodobni totalitarizmi vešče izkoriščajo informacijsko-tehnološke (internet, socialna omrežja …) in družbene (npr. človekove pravice) pridobitve v svojo korist in proti okolju, kjer so nastale, liberalnim demokracijam. Totalitaristi so mojstri za prevrate v demokraciji ali v kriznih vojnih razmerah. Slovenski totalitaristi, komunisti so po revoluciji naredili genocid nad lastnim narodom.
Grozljiv vzgled, ki so se ga naučili v sovjetskem »raju«. Liberalne demokracije, Zahod, Evropska unija in zveza NATO se morajo zazreti vase. Se vprašati, ali se ustrezno spoprijemamo z ekonomskimi problemi, z vprašanji neuspele asimilacije in multikulturizma, z vprašanji nizke rodnosti, z neuspehom koncepta socialne države, si postaviti meje, do kod so primerne migracije. Evropska unija se mora ustrezno soočiti z Grčijo, izhod Grčije iz evroobmočja bi pomenil začetek konca uspeha ideje o evropskih integracijah. Politika odprtih vrat, širitev Evrope in zveze Nato mora preiti od besed k dejanjem. NATO bo imel v primeru Črne gore kmalu to priložnost. Zahod mora pokazati vsem (post)totalitarizmom na svojih geopolitičnih mejah, da razume, da se je svet v zadnjega četrt stoletja spremenil. Zato se je tudi Zahod spremenil in se bo prilagodil, kajti premagal, preživel in nadživel je vse totalitarizme. Vendar si mora najprej priznati, da ta problem okrog nas obstaja – skrajni čas je, da to sam prizna.