Božič je najprej in predvsem verski praznik

Ko parafraziramo Prešernovo satiro, ne mislimo na črkarsko pravdo. Mimo vseh formalizmov se nam odpira temeljno vrednostno vprašanje, civilizacijsko vprašanje. Če ne bi bilo komunistične revolucije na Slovenskem, se ne bi niti zastavljalo. Živeli bi v demokraciji, v miru skladno z vrednotami, ki so utemeljile Zahodno krščansko civilizacijo, v kateri bi imel največji krščanski praznik ob Veliki noči, eden njenih simbolov, ugledno in spoštljivo mesto.

Usoda je hotela drugače. Nasilen poskus zamenjave naše dvatisočletne civilizacije in kulture z novodobnim komunističnim barbarstvom, z njegovimi ideološkimi, zločinskimi surogati, pomeni doslej največje zlo in nesrečo za slovenski narod. Katoliško Cerkev in vero se je demoniziralo, skupaj z verniki izločalo iz družbe, po Marxu vero poniževalo kot opij za ljudstvo. Vsaj to zadnje se jim je že vrnilo, ko je postalo očitno, da je komunizem opij za njegove privržence, še posebno za tiste razumsko najbolj razvite in prav zanje še vse v naš čas, čeprav je komunizem že končal na smetišču zgodovine. Krščanstvo z ljubeznijo do človeka je dolgo dolgo vzdržalo in je še tu vse od štetja let po Kristusovem rojstvu pred več kot dva tisoč leti. Ideologija sovraštva ni vzdržala niti polno stoletje. Se pravi ideologija smrti, katere bilanca, dosežek v relativno kratkem zgodovinskem obdobju je precej čez sto milijonov nedolžnih žrtev, združen z neizmernim nasiljem in trpljenjem. Nasprotno je poslanstvo vere še vedno poslanstvo ljubezni in je afirmacija življenja, za verujoče je kraljestvo učlovečenega Božjega Sina, Odrešenika za odrešitev sveta. Ali kot je bilo rečeno: Bog je z rojstvom v Betlehemu postal človek, da bi mi postali božji.

Kot vemo, je v tem kontekstu temeljnega antagonizma med teptanim dobrim in agresivnim zlom potekal povojni čas totalitarne države. Ko so komunisti po krvavih medvojnih letih po vojni genocidno pobili svoje politične nasprotnike in si utrdili oblast, je prišla na vrsto tudi največja organizacija civilne družbe, katoliška Cerkev, ki so ji med drugim z letom 1953 prepovedali praznovanje Božiča. Božični dan je postal delavnik, šolski dan, kršitelje so kaznovali. Kdor ni prišel na delo, so ga lahko odpustili. Mlajši ne vedo, da je veljala celo stroga prepoved prodaje vsega povezanega z božičnim praznovanjem, tako božičnih smrekic kot denimo bele moke ali južnega sadja. Za neposlušne so bile zagrožene kazni. Po Božiču in pred praznovanjem Novega leta je bilo vsega tega na mah dovolj. Očitno je hotela brezbožna komunistična oblast z ideološkim imperativom ateizma in materializma izbrisati tradicijo praznovanja Božiča in ga nadomestiti s praznovanjem Novega leta, ki so ga poudarili z dvema prostima dnevoma.

Že prej, leta 1948, so utemeljili in spodbujali večdnevno praznovanje Novoletne jelke, ki je imela namen zatreti miklavževanje. Tako se je začela boljševizacija krščanske tradicije. Ker jo je spremljal vedno čuječi agitprop, lahko nekoliko obudimo njegovega nepozabnega duha (denimo iz Gorenjskega glasa, 13. januarja 1949): »S prireditvijo Novoletne jelke, ki so se je udeležili naši otroci v vsem okraju po mestih in vaških šolah, je bil storjen prelom s klerikalskim miklavževanjem, ki je mistično varalo naše otroke in jih odtujevalo stvarnosti.« Naslov članka je bil temu primeren: Novoletna jelka – veselje naših otrok. K izganjanju verske tradicije je sodila poznejša uvedba dedka Mraza (po Slovenskem pravopisu tudi Dedka Mraza – čeprav je tu uporabljena velika začetnica v nasprotju s pravopisom), ki je bil še en ideološki komunistični konstrukt, nadomestek za Božička. Kot menda prišlek iz Sibirije je bil dosežek prve dežele komunizma in zato za slovenske rdeče vernike obvezen. Družbo mu dela drugi prosti dan za Novo leto, ki ga je utemeljeno ukinila Janševa vlada (tudi demokratična Evropa ga ne pozna) in ga je premier Cerar primitivno nedržavniško čez noč vrnil. Namen je bil dvojen: prvi in poglavitni da se ohrani ideološki relikt, poudarek na Novem letu, ker ostaja Božič enodnevni praznik (v svetu in pri vseh naših sosedih se praznuje dva dni) – to se sklada z regresijo oblasti proti komunistični preteklosti in ne naprej v reforme, ki jih ni; in kot drugo, da se prikupi volivcem, kljub nasprotovanju gospodarstvenikov, čeprav to vladi ob močno padajoči podpori ne bo pomagalo povrniti kredibilnosti.

Skratka praznovanje duhovnega, globoko človeškega in moralnega so si ideološki nasprotniki prizadevali in si prizadevajo nadomestili s čaščenjem posvetnega, prozaičnega, pozunanjenega. Naredili so veliko slabega, toda končne zmage niso slavili in je ne bodo.

Po več kot treh desetletjih boljševizma brez » mistike« se je izkazalo, da z glavo skozi zid pravovernosti ne bo šlo. Takratni predsednik Socialistične zveze delavnega ljudstva Jože Smole je presenetil s televizijskim voščilom za božični večer leta 1986 in si prislužil vzdevek Božiček. Isti večer je na nacionalnem radiu nastopil z božično poslanico nadškof dr. Alojzij Šuštar. Komunistična zadrtost ni vzdržala in leta 1991 so Božič kot verski in dela prost dan znova uvedli. Toda …

Ideološkim dušebrižnikom je preostala le še možnost, da veliki krščanski praznik ponižajo s pisavo z malo začetnico: Božič končno da, vendar kot komunistični božič. Za to so si izmislili nekakšen pravopis pisanja imen praznikov z malo začetnico, razen če so izpeljani iz osebnih lastnih imen, a so to zadnje določilo prav sami kršili. In kot drugo, Božič je bil z zakonom označen kot verski in ne kot državni praznik, kakršen je praviloma povsod po svetu. Tudi ta ideološka čudaštva dokazujejo, da Slovenija ni demokratična država.

Kot velja praviloma povsod po svetu, se z veliko začetnico Božiča izraža spoštovanje osrednjemu krščanskemu prazniku. Tudi če ne bi šlo za lastno ime. Toda Božič je najprej kot pomanjševalnica za Boga osebno lastno ime, je mali Bog iz Betlehema. Bog je seveda določen bog, to je krščanski Bog, ki se ga zato po pravopisu mora pisati z veliko začetnico, kot se mora iz istega razloga njegovo pomanjševalnico Božič za Božjega Sina. Najprej je Božič ime in potem poimenovanje praznika z lastnim osebnim imenom, kar pomeni pisavo z veliko začetnico. Zato je komunistični božič najprej dvojna kršitev tako lastnih pravopisnih pravil kot državnega zakona in je kršitev civilizacijskih pravopisnih pravil.

V demokratičnem svetu nimajo s pisavo tega praznika nobenih težav. Poglejmo pri sosedih: Natale, Weihnachten, Karácsony, Božić, ki je tudi hrvaški državni praznik. Kot vidimo, na Hrvaškem uporabljajo obe omenjeni načeli za zgled zadrtim dušebrižnikom v Sloveniji. Francozi, Španci, Portugalci: Noël, Navidad, Natal. Angleški in splošno znani Christmas prihaja od Christ's mass, kar pomeni Kristusova maša. Litovsko Kaledos, latvijsko Ziemasssvetki, estonsko Joulud, poljsko Boze Narodzenie, češko Vánoce. Pri nordijskih narodih se uporablja še predkrščansko poimenovanje Yule v več različicah, nizozemsko Kerstmiss. Itd.

Je potrebno še kaj navajati? Izjema je očitno le slovensko ideološko čudaštvo s komunističnim božičem.

A spomnimo še na hudo hipokrizijo iz časov nekdanje skupne države slabega spomina. Kako so pisali praznike? Vse z veliko začetnico. In Božiča seveda ni bilo med njimi. Sicer pa pravi cvetober strumne pravovernosti, ideološkega čudaštva in zlaganosti: Praznik dela, Dan borcev, Ustanovitev OF, Mednarodni dan žena, Dan mladinskih delovnih brigad, Dan Jugoslovanskega vojnega letalstva, Dan tankistov, Dan konjeniških enot JLA, Dan oktobrske socialistične revolucije, Dan Jugoslovanske ljudske armade. Itd.

In še naprej v novi čas. Po osamosvojitvi se je na postkomunistični strani demokratično v en glas začelo ponavljati, da je Božič, to je komunistični božič, družinski praznik. Trditev sama po sebi ni napačna, toda Božič je najprej in predvsem verski praznik. In tisti, ki zanikujejo njegovo versko naravo, so v kontradikciji sami s seboj oziroma z njihovo zakonodajo, ki Božič izrecno označuje kot verski praznik. Ni torej skupni, vseobči državni praznik? Skratka še ena hipokrizija in seveda manipulacija, brez katere komunizma in njegovih izpeljank tako ne bi bilo.

In zakaj Božič ne more biti državni praznik? Tu se brezprizivno sklicujejo na ustavo, ki da določa ločitev države od verskih skupnosti. Če pogledamo samo po Evropi, sta vera in država ločeni, kar je dosežek naše civilizacije, toda kljub sprenevedanju na Slovenskem je Božič po Evropi državni praznik. Isto, že dolgo znano sprenevedanje je, da so po ustavi vse verske skupnosti med seboj enakovredne. Če v Sloveniji ne prepoznajo tiste vere, ki je avtohtona, potem je ustava v nasprotju z Zahodno krščansko civilizacijo. Avtohtona je v Sloveniji samo ena vera, to je katoliška, ki je v več kot tisočletju sooblikovala slovensko identiteto in ki se ji je v 16. stoletju pridružil protestantizem. To ni bilo ne pravoslavje, ne islam ne kakšna druga vera. Tako kot je v Sloveniji avtohton le en jezik, to je slovenščina. In so avtohtone tri manjšine (med njimi zaradi ideoloških razlogov še vedno ni priznana nemška manjšina), nikakor ne novodobni prišleki z Balkana, ki bi jim slovenski proletarski internacionalisti tako radi priznali avtohtonost. V slovenski uradni rešitvi se pod navidezno ločitvijo države in vere v resnici to načelo zlorablja za boljševiško podreditev Cerkve in njeno drugorazrednost. Še enkrat, delitev države in Cerkve da, toda v demokraciji ni to nikakršna ovira, da ne bi bil Božič državni praznik. Državni praznik Zahodne krščanske civilizacije, ki je sooblikovala identiteto slovenskega naroda.

Tako vidimo, da se pod zakonodajo in pravopis skriva njihov komunistični božič.

Glede na povedano ni dvoma, da je že čas, da se to poniževanje katoliške Cerkve in vsega krščanskega občestva na Slovenskem konča. Seveda mora k temu prispevati tudi sama Cerkev oziroma njeno vodstvo. Začeti mora pri sebi, biti za zgled. Izkazati mora jasno hotenje in ne dovoliti, da je v tem pogledu še naprej v vsiljeni vlogi političnega objekta. Vprašajmo se, zakaj sami njeni člani, kolikor vemo, vztrajno pišejo Božič kot komunistični božič? Legalna pot je, da vodstvo Cerkve, lahko prek demokratičnih strank, vloži pobudo, da se Božič spoštljivo in dostojno piše z veliko začetnico, kot se praviloma po vsem demokratičnem svetu, in postane državni praznik, prav tako kot v vsem demokratičnem svetu. Glede na parlamentarno prakso je upanje za premik teh postavk z ideoloških okopov in na razumno rešitev majhno.

Sicer se vprašajmo, kdo Cerkvi brani spoštovanje Božiča tudi v pisni obliki, kar je mednarodno dejstvo tako rekoč brez izjem? Naj se vendar že odločijo, tudi če se kakšni ideološki čistuni in z njimi pravopisni varuhi resnice, pa morda še kakšen novodobni Ziherl postavijo na glavo, ali če kakšnemu zakonodajalcu zavre kri. Škode zato ne bo nobene, predvsem pa jim ne bo nič pomagalo. Nič jim ne bo pomagalo! Naj že začnejo! Verniki bodo to sprejeli z olajšanjem in navdušenjem. Nekaj, kar se bo z uporom normaliziralo, navkljub socialističnim varuhom resnice in pravice. Morda bodo celo verniki tisti, ki bodo z novo prakso izsili formalno cerkveno enotnost. Nekateri posamezniki so pri pisavi že tako ozaveščeni, prav tako na kakšni natisnjeni voščilnici odrešujoče preberemo voščila za Božič. Tudi sam pišem Božič z veliko začetnico, kar pomnim in vsaj doslej nisem imel težav pri lektorjih. Samo začeti je že treba.

Blagoslovljen Božič!