V svojem mandatu predsednika vlade RS, ki je trajal od septembra 2018 do januarja 2019 Šarec ni napravil ene stvari, ki bi koristila strateškim interesom republike Slovenije. Kolikor se to dejstvo zdi paradoksalno, je vseeno resnično: niti ene! Nasprotno: v času gospodarske konjunkture je zadržal DDV na 22 odstotkih. Če bo prišla kriza, DDV ne bo mogoče več dvigovati. V javnem sektorju je zaposlil dodatnih 20.000 ljudi, tako da sedaj število zaposlenih tam znaša 176.000. Še leta 2012 je znašalo 148.000. Ob tem je potrebno upoštevati, da ima RS dva milijona prebivalcev, od tega je 300.000 upokojencev.
Slovensko gospodarstvo je odvisno od izvoza, predvsem v ZRN. Bistveno vlogo v slovenskem izvozu igra avtomobilska industrija. Ta se v zadnjem času silovito preoblikuje: elektrifikacija postaja temeljna usmeritev cestnega prometa. To bo zahtevalo eno najbolj kompleksnih preoblikovanj te industrije, kar smo mu bili priča.
Ker so avtomobili na električni pogon enostavnejši, toliko in toliko sestavnih delov ne bo več potrebnih. Toliko in toliko dobaviteljev bo zaradi tega izgubilo delo. Slovenija je gospodarsko odvisna od podjetij, ki sestavljajo rezerve dele (večinoma za motorje) za nemško avtomobilsko industrijo. Vlada je ta problem spregledala. Niti na eni točki dnevnega reda na kateri od sej ni vanj posegla. Preprosto ni vedela, da se svet zunaj preoblikuje.
Razviti svet prehaja v nov industrijski cikel. Imenuje se nadgradnja četrte industrijske revolucije. Države, ki se ne bodo v to vključile, bodo ostale na obrobju dogajanja. Digitalizacija zajema razviti svet. Tehnologija 5G je dejstvo kratkoročne prihodnosti: od nje je odvisno vse, od načina tridimenzionalnih projekcij pri zahtevnejših operacijah do varnosti avtonomnih vozil zadnje generacije.
Vlada Marjana Šarca ni napravila niti ene poteze, s katero bi Slovenijo naravnala v ta cikel. V tem času so države, ki so bile ob padcu berlinskega zidu za Slovenijo, napredovale: Estonija je na primer uvedla digitalni zdravstveni karton: to je storitev, ki omogoča, da se računalniško preveri, če so – spet na primer – kombinacije zdravil zoper različne bolezni ustrezne.
A facit Marjana Šarca je bil isti kot Cerarja in Bratuškove: vzdrževati kliko, ki jih je na oblast pripeljala, to je postkomunistično tranzicijsko zaledje. Zato je jokal za »očetom naroda« Janezom Stanovnikom. Sloveniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini namreč vladajo ljudje, katerih očetje so bili bodisi v partiji, bodisi v Kosu, bodisi v Udbi.
Marjan Šarec je zgolj skrbel, da se v tej dialektiki ne bi ničesar spremenilo. In se tudi ni. Vse, kar je počel, je bilo nasprotno od tistega, kar je govoril, in vse, kar je govoril, je bilo resnično le v meri – ko je človek to jemal kot neresnico. Velika parola, s katero je začel že njegov predhodnik Miro Cerar je bila, da so ustvarili politično stabilnost.
A facit Marjana Šarca je bil isti kot Cerarja in Bratuškove: vzdrževati kliko, ki jih je na oblast pripeljala, to je postkomunistično tranzicijsko zaledje
Pri tem so ta pojem očitno razumeli na način, da je »politična stabilnost« pomenila kar največjo stopnjo odprtega kaosa, doma in v tujini. Marjan Šarec še ni dobro nastopil mandata, ko so se že začeli spori. V njegovem okrilju je tedanji podpornik koalicije Združena levica začela naganjati podjetnike iz države na način, na katerega so to počeli utemeljitelji notoričnih diktatur.
»Podjetniki, ravs«! je govorila ultrakomunistična stranka in v zavetju vlade ustvarjala prostor za pogrom zoper vitalne dele slovenskega gospodarstva. Šarec je »modro« pogoltnil tudi ono o »izvozu kot Ahilovi peti gospodarstva«.
Vmes je cvetličil, grizljajoč koruzne storže svojih modrarij: »retorični cvetoberi«, ki jih je izumljala njegova »ingenioznost«, si zaslužijo priti v antologijo politične topoglavosti: na svetovno prvenstvo zarečenega oslovstva. Tako: »Zajec še leta po livadi, ne vrtimo torej ražnja prehitro.« Ali: »Jagode so najboljše, ko je sezona zanje.« In: »Stari vzorci stare politike so kot hrček s kolesom: vrti, vrti vreteno, pa nikamor ne pride.« Itd.
Vrtel je jezik tudi Šarec – in ni prišel nikamor oziroma je – v kopel – brez vode: »Ne bomo počeli takšnih neumnosti in skakali na glavo v prazen bazen.« In ravno to je kot svojo zadnjo potezo storil. V ponedeljek je skočil v bazen, suh kot afriški poper: uštel se je namreč, ko je računal, da se bodo že jutri zgodile predčasne volitve.
Pa tudi če se bodo, je čas njegovega »novega obraza« nepovratno minil. Strici imajo v ozadju že novi »make-up«, ki ga v tem trenutku nadevajo nekomu, katerega identitete še niso razkrili. A jo bodo – kot vselej do sedaj. Mister Serpentinšek bo s prizorišča odkorakal tako hitro, kakor hitro je nanj prišel.
Mu je pa uspelo tik ob »potopu« v bazen brez vode strmoglaviti tudi Slovenijo: 31. 1. je prišel še en – ultimativen – dokaz, da Šarčevine (in Cerarjeve »karizme«) v Evropi nihče ne jemlje resno. Samo v enem desetletju so Šarec, Cerar in Erjavec (ob orkestriranju Levice) kompromitirati pozitivno rešitev meje s Hrvaško. To je dejanje, ki se prav tako mora nujno kvalificirati za anale politične prismojenosti.
V vsem pa Serpentinškova ekipa le ni bila brez uspehov. Karl Erjavec si je za slovo omislil porscheja macana. A to je bila zgolj uvertura. Dan po odstopu se je izvedelo, da je Alenka Bratušek kot prepričana zagovornica boljšega življenja upokojencev novokomponirani državljanki RS Angeliki Mlinar »velela«, naj zvestega člana n-tih strank tranzicijske levice Romana Jakiča nagradi s pogodbo o svetovanju za 24 tisoč evrov. Tako sumijo mediji.
A spomin seže še dlje: ko je Miro Cerar, zunanji minister, ki bi ga bilo s Karlom Erjavcem veljalo postaviti pred sodišče, na evropskih volitvah prejel manj kot odstotek glasov, je hotel biti evropski komisar za 25 tisoč evrov mesečno. Če Bulčeva lahko, zakaj on ne bi smel. Vse za blagor naroda.
Zgodba o Serpentinšku je zgodba o figovih listih negativne selekcije. Državo so slekli in jo osramotili. Kaj pa bo sedaj, pa ve zgolj tisti, ki si je za nalogo zadal ustvariti vesolje. In Slovenijo v njem.