A v Sloveniji se je javni tožilec, oprt na senat treh sodnikov, odločil, da omenjena stavka prepove. To je bilo sicer rahlo nenavadno, tudi za tedanji čas. A kar je še bolj nenavadnega je, da je v senatu treh sodnikov, ki so izvedli cenzuro, poleg Mihe Senice in Aljoša Rupla (ta imena – kot tudi vzporedne zgodbe - še raziskujemo) pod odločbo podpisana Maja Tratnik, danes članica najvišjega pravosodnega organa v državi, Vrhovnega sodišča in v tej funkciji določena kot poročevalka v zadevi Patria.

To je nenavadno predvsem zato, ker delovanje Maje Tratnik izkazuje grob poseg v ustavno določene pravice, npr. v tiste, ki so predvidene v 39. členu slovenske ustave. Ta pravi: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja«. Najbolj pereče vprašanje, ki se tukaj zastavlja, je, kako je Sodni svet RS oz. Državni zbor lahko Majo Tratnik izvolil za sodnico Vrhovnega sodišča, če je njeno delovanje dokazano kršilo ustavno pravne temelje države, katere najvišjo moralno avtoriteto naj bi predstavljala. Na to mesto bi morali biti imenovani ljudje, ki bi bili nesporne etične avtoritete, skozi celo življenje. Da se to ni vedelo,  prav tako ni mogoče reči. Faksimilirana dokumenta namreč  izhajata iz Temne strani mesca, ki je med bralce prišla že leta 1998. Bila je - skupaj z razstavo v Tivolskem gradu - eden najbolj odmevnih dogodkov s konca prejšnjega stoletja. Navedka sta predstavljena na straneh 776 in 777.

Odgovor leži v vprašanju samem: njena mati Jolanka Kuhar Mevželj, ki je bila tožilka na procesu proti Jožetu Pučniku, svojega dejanja ni nikoli obžalovala, nit dober teden nazaj, ko je šla s Poljanskega nasipa (tam je živel tudi Martin Briški, »odvetnik« na Kočevskem procesu) »bogvekam« v rdečo večnost. Dobro obveščeni vedo povedati, da je poskrbela za kariero tako svoje hčere kot svojega zeta, namestnika ministra za notranje zadeve, ki je četrt stoletja nazaj zapiral oporečnika Janeza Janšo. Njegova žena je takorekoč včeraj vzela dopust, potem ko je prevzela »varstvo človekovih pravic« najpomembnejšega oporečnika v današnji Evropi. Čas zaporniku teče, ona pa se sonči.

Prekletstvo slovenskega komunizma, v klasični ali postmoderni inačici, pač ne pozna nobenih omejitev…