Na zastaranje Patrie se ni pritožil tožilec Andrej Ferlinc, temveč je to storila žrtev procesa, Janez Janša. Slovensko pravosodje je s tem doseglo nepovratno dno. Nikoli v njegovi zgodovini se ni obdolženec, ki je tudi že prestajal krivično kazen, pritožil zoper slednjo. To niti ni idiotizem slovenskega pravosodja, temveč pojav, ki ga človeški jezik ne more v celoti izraziti. V svoji maloumnosti na eni ter škodoželjnosti na drugi strani nas presega. A besede je mogoče sejati po pravosodnem papirju z isto intenziteto kot po pesniških zbirkah.
»Prek službe državne varnosti je prišel tudi do dobro plačanega dela v slovenski redakciji britanskega radia BBC. Na preizkusu med osmimi kandidati je bil sicer šele sedmi.« (http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/taufer-delal-za-udbo, Slovenske novice, 2012). Tako je eden najpomembnejših slovenskih dnevnikov povzel vsebine iz arhiva RS, ki Vena Tauferja, človeka, ki avtorja teh vrstic prav zaradi arhivskih vsebin in mnenja o njegovi poeziji toži za 15.000,00 evrov na slovenskih sodiščih.
Masleševo pravosodje Tauferju dolguje veliko: kako tudi da ne bi, saj je bil eden najbolj izpostavljenih zaničevalcev demokratične opozicije v državi. Tauferjev opus v tej smeri je presenetljivo obsežen. Sodišče bo soočeno z neštetimi urami javnih »tribun«, v katerih se je nekdanji predsednik Društva pisateljev ukvarjal z vodjo opozicije (ali predsednikom vlade, tistih 11 mesecev, leta 2012). Veno Taufer je večino energije porabil za kritiko Janeza Janše, ki je šla najprej ad hominem. Kulminacijo je njegova mržnja dosegla v naslednjem namigovanju: » V času krutih zadnjih balkanskih vojn, ko je izgubilo življenje približno 300.000 ljudi, več kot pol milijona pa svoje domove in so morali v begunstvo, je gospod Janez Ivan Janša postal trgovec z orožjem, kar je za nekoga, ki je član mirovne organizacije PEN-a popolnoma nepredstavljivo.« (Mladina.si). Takšne trditve človeku, ki jih izreka, v resnici prinesejo zaporno kazen. Taufer bi moral zaradi tega iti sedet, tako kot se je zgodilo Predragu Matvejeviću v nizu žaljivih obdolžitev, ki jih je izrekal na račun hrvaškega pesnika Mileta Pešorde, ko ga je – čisto po nedolžnem – krivil za njegovo »vlogo« v vojni v BiH. Kakršnokoli sodišče, ki bi dalo kaj nase, bi moralo Tauferja preganjati že po službeni dolžnosti.
Leti 2012 in 2013 sta bili tudi čas, ko je prav Veno Taufer kot predsednik DSP sprožil nesluten pogrom zoper vse, ki so nasprotovali »ukinitvi« pralnice kulturnega denarja, kot se je ministrstvo za kulturo tedaj imenovalo. Podpredsednik DSP ali Pena je v Delu – udbovskem glasilu režimskih resnic, objavilo neinteligentno, a hudo žaljivo stihoklepstvo sina in nečaka krvnikov slovenske državljanske vojne, bratov Novak (Franc, Ante). Brali smo:
»Plazilec bi prodal očeta, mater, brata./Labilen kot je, včasih niha in se moti,/a zaradi sluzi častimo B. M. Turka / kot najbolj smrdljivega in nadarjenega ščurka!« (Ante Novak, Pesem o Turku smrdljivem ščurku, Delo, april 2012, odg. urednik Peter Kolšek). Na pesem nismo odgovarjali sodno: do polinteligentov, ki svojo slavo iščejo pod režimskimi sonci, zakaj zaradi njihove nenadarjenosti jim do slave lahko pomaga zgolj ta luč – čutimo prezir, to pa je kategorija, ki je vnaprej zavarovana pred kakršnimkoli čustvom.
Društvo pisateljev se v žaru Tauferjeve borbe ni ustavljalo, da bi nosilcev vrednot demokratičnega prostora v družbi (in književnosti) ne difamiralo najširše, pri svetovnem Penu. Za ta namen so angažirali frančiškanskega patra, ki tudi sam – kot vsa druščina – ni brez hipotek. S svojo zbirko esejev Višje in globlje (naslov ne pove ničesar) je zlorabil predsmrtni mir Antonije Bernard, profesorice slovenskega jezika na Inštitutu za vzhodne študije v Parizu, ko je vztrajal, da mu stvar prevede v francoščino (umrla je v letu prevoda), ob čudenju intelektualne javnosti: kateri intelektualec, ki da kaj nase, pa na smrt bolnemu človeku vsili prevajanje svojih esejev? A frančiškanski pater se ni dal in je podpisoval alarmantna sporočila, kakšno grožnjo za režimski mir v državi naj bi pomenili posamezniki, angažirani v revijah, kot je npr. Reporter. Jedro izjave prej ko slej ostaja: »Upravni odbor SC Pen je prisiljen o tem dogajanju obvestiti Mednarodni Pen in drugo mednarodno kulturno javnost.« Mednarodni Pen bo seveda obveščen o vsebini tega zapisa (predvsem o Tauferjevi Udbi), brž ko bo stvar uradno na sodišču. V istem letu je Veno Taufer tudi aktivno podprl kandidaturo Danila Türka za predsednika: dobro leto potem, je v njegovem imenu DSP protestiralo zoper Boruta Pahorja, ki naj bi imel slabo roko pri izbiri novega predsednika KPK. Kakšno zvezo pa naj bi KPK imela z DSP?
A kdo je Veno Taufer? Pesnik? Tole so njegove pesniške artikulacije. Vzeli smo jih iz antološke zbirke, nastale ob njegovi petdesetletnici. Beremo: »/kvišku v vis oblak moke in ta kupa/merica mednožja vstani lazar su/če kolo kamen zadovoljivo mu/či svetnik se na črkah vava nujna/meterologija je sadežev/dokler ptič po drevju skače različno/treskajo zvezde v zadregi stisk žebljev/ljubezni vodoravno in navpično/pokrov zapre čarovnije redile/so klas ne more več nazaj veselo/jajce vali se smrti ni nič sile/ne naprezaj oči na slikah/velo cvetje prah vzdiguje juri kobile/ne ustavi ne razjaši je veselo.« (Veno Taufer, 230771, DZS, 1980, str. 51). To ni nič. Iztrebki besed, nametanih tja in sem, brez skladenjske in smiselne povezave. Nekaj med bogokletno erotiko in perverznim nihilizmom. Še: »Komar kri kristus letni časi v jezi/kih in narečjih osemenjevanje lakote v črni zemlji pederasti/ja črvov figure veneris kaplje/ ko obkoljujejo rezilo ali kamen/internacionalna patetika/zraka zemlje vode ognja ostanem/a kroženje ne zadošča skomina« (itd., ipd., itn. Veno Taufer, 030271, 1980). In: o psih in ljubimcih – in železnih dildih ter cviljenju! – kaj aktualna pesnitev glede na Baričevičevo kliniko: »Kazavci zehajo v torbici plesni tenor / kima starka v operi prepevajo zidarji / starec smehlja euriklei se končno / pes razveseli ljubimca / dva psa razveselita se drug drugega. Po sredi železen penis išče cviljenje v nebesih.« (Veno Taufer, Lepa Vida, 1980).
Cvilijo in iščejo. Tako na papirju kot na sodišču!