Pogojna kazen predpostavlja, da bi nehal pisati, česar pa ne bom storil. To je sodnica vedela toliko kot jaz, tako da je zaporna kazen dejstvo, ki bo nastopilo takoj po pravnomočnosti sodbe, približno v šestih mesecih. Po prvotni osuplosti, ki je napolnila dvorano 4. septembra ob 14.15 nekaj časa nisem mogel razumeti, kaj se je zgodilo. Videl sem mrke obraze brez kakršnegakoli zadovoljstva. To je izražala drža tožeče stranke, Jožeta Pirjevca, isti vtis se je zrcalil na licu njegovega odvetnika, g. Sluge, na katerem ni bilo razbrati nikakršnega zadoščenja nad vsebino »juridičnega umora«. Kamorkoli sem se ozrl, sem lahko razbral, da so ljudje zelo presenečeni nad strogostjo sodbe. Moreče vzdušje v dvorani je bilo podobno tistemu, ko je nekdo po krivici obsojen na najstrožjo kazen.

Vendar je ta vtis zbledel v eni sami uri, ko sem Golgoto ljubljanskega sodišča zapustil: tedaj sem razumel, da je ta zaporna kazen, najsi bo še toliko absurdna, pomembno orodje, ki je bilo dano v moje roke: strogost kazni je namreč premo sorazmerna moči in vplivu, ki jo sproža v javni prostor. To je Arhimedov vzvod, ki lahko premika nedemokratično stanje v domovini. Je pomemben dokaz, da je slovensko lažisodje neobjektivno. V tem smislu je že naslednje dopoldne odšlo poročilo o procesu v Pariz in bo tudi objavljeno v eni najpomembnejših publikacij, ki jo bodo brali ljudje, ki so na tem planetu pač referenčni. Slovenski postkomunizem bo v boleči točki nasilja nad pišočim človekom razgaljen v tujini.

A sam nisem imel nikakršnega zadovoljstva. Sodba Helene Bizjak Vidic ima namreč neko razsežnost, ki se je ona – zavoljo zamejenosti in celostne nezainteresiranosti za ta proces – to bomo v naslednjih številkah Reporterja v celoti analizirali – niti ne zaveda. Če bi se je, bi bila razsodba drugačna. Helena Vidic Bizjak me je obsodila zaradi naslednjega stavka: »Od trenutka, ko je stopil v zgodovino s svojim ponosnim in drznim vedenjem pred sodiščem v Zagrebu, je Tito s svojimi izrazitimi očmi zbujal pozornost sodobnikov.« Tako nam v prvem stavku svoje zgodovinske »sinteze« v poglavju Titove oči razloži Giuseppe Pierazzi ali Jože Pierazzi ali Jože Pirjevec (Jože Pirjevec, Tito in tovariši, MK, Ljubljana, 2011, str. 11). Da bi razumeli avtorjevo dilemo okrog zapisa osebnega imena, si lahko pomagamo z naslednjim stavkom iz ene od njegovih kasnejših izpovedi: »Ob tem sem tudi sam preživel neke vrste psihoanalitično seanso, saj sem spremenil ime iz Giuseppe Pierazzi, kar sem bil dotlej, v Jože Pirjevec, kar sem od te knjige dalje.« (Razlogi bodočega sodelovanja v regiji priložnosti, Trst, Organizacija znanja, Trst, 2004). »Regijo priložnosti« razume pošten človek v tem kontekstu kot prostor rdeče svetlobe in zastrtih zaves, kot javno hišo psihoanalitičnih seans, kjer se prodaja vse, najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnica, še posebej zgodovinska. Pirjevec je stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem. Enainpetdeset let po požigu Narodnega doma v Trstu je objavil delo: Progetti e tentativi di propaganda sovversiva tra le truppe slave di Radetzky nella primavera del 1848. Suvereno ga je podpisal (kot vse druge v tistem času) z Giuseppe Pierazzi. Na svojem zgledu je tako potrdil 'pravilnost' fašistične raznarodovalne politike«.

Citat predpostavlja naslednje, usodno dejstvo: glede na pisanje Franca Jeze in Borisa Pahorja to pomeni, da je sodišče v Ljubljani (kot predstavnik Republike Slovenije) potrdilo pravilnost ravnanja tistih, ki so se – v smislu posledic fašističnih časov – prilagodili večinskemu mnenju, kakršnega je uvedel fašizem: v javnosti se predstavljati z italijansko varianto imena in priimka, kajti na ta način boš večinski skupnosti Italijanov bližji. S tem pa je sodišče napravilo precedens: tisoči tržaških Slovencev, ki so morali pod italijanskim fašističnim zakonom (od leta 1926 naprej) spremeniti svoje ime v najbolj nemogočih razmerah (npr. ime Dušan – ki izraža slovansko »dušo«, je bilo izbrisano: namesto njega so dotični Slovenci dobili ime »Spiridone«, pač po etimološki matrici spiritus – duh), so bili sedaj temeljno razvrednoteni. Trpljenje, ki so ga doživljali ob preimenovanju (ne samo osebnih imen, temveč tudi krajev), je sedaj vprašljivo.

Sodišče je dalo prav človeku, ki se je plastično odzval na zahteve italijanskega prostora in vse do novembra 2002 (kje je bil tedaj Benito Mussolini?) ohranil italijansko ime. Kaj se bo zgodilo s tisočimi »kaplani Martini Čedermaci«, ki so si prizadevali za ohranitev izvorne identitete, katere prvi kazalec je prav osebno ime in priimek? Kako se počutijo vsi oni, ki jih že zdavnaj ni več, fašistični zakon o preimenovanju pa jih je zadel v jedro? Kaj čutijo njihovi vnuki in pravnuki, ko po radijskih valovih poslušajo razsodbo Helene Vidic Bizjak, hkrati pa se vozijo po tržaških serpentinah, na katerih betonskih obcestnih zidovih se svetijo grafiti »Schiavi, fuori!«, »Slovenci, ven!«? V rokah imajo razsodbo matične države, ki jim jemlje sleherno moč v prizadevanjih za ohranitev osebne identitete. Kdo jim bo povrnil zaupanje?

A tudi Jože Pirjevec – nekdaj Giuseppe Pierazzi, kaj je dosegel? Leta 2011 še nisem vedel za ta del njegove preteklosti. Niti ni za to vedela slovenska država. Šele s procesom, ki je sedaj zgolj v uvodni fazi, se je začela med Slovenci širiti vednost o nečem, kar bi Jože Pirjevec iz svoje preteklosti rad prikril. Ko bo stvar – v desetletju naprej – na Evropskem sodišču za človekove pravice, bo o njegovi temeljni dilemi vedel tako rekoč ves svet. Ali drugače: če je Jože Pirjevec želel svetu predati resnico o svoji preteklosti, je izbral najbolj odmevno pot, tisto, ki bo vidna še čez vek in njega naslednji začetek.