Vlada Alenke Bratušek ni na oblasti niti pol leta, pa je državo že zajel sistematičen val ropanja. Ta se osredotoča na tiste sestavine gospodarstva, ki so še pri življenju in jih tranzicijska politika po vladi lahko obvladuje. Gre načeloma za tri sisteme, za Dars, Elektro-Slovenija ter za razkričano Luko Koper. Preostalo je poleg Telekoma nezanimivo, ker je že pod vodo.
V tej »metodologiji« ponovno vstaja od mrtvih nevarnost, kakršna je potihnila z oblikovanjem reformne vlade februarja 2012. Gre za balkanizacijo države, ki jo sedaj – z odlogom enega leta, a zato toliko bolj silovito – uveljavlja nesojeni gospodar koalicije – ljubljanski župan. Potovanje Gašparja Gašparja Mišiča do Luke Koper je namreč v celoti primerljivo z genialnim filmom »Ko to tamo peva«. Najbolj zvesti spremljevalci karavane, ki se je iz globin Balkana napotila v Beograd, so prav – pujsi. Pomenijo trgovsko blago prve vrste: celo v avtobusu se najde zanje prostor, da odganjajo proti pravi teži, ki bi jo morali dobiti tja do prestolnice. Njihovi pokojni sorodniki pa se v »obliki« polovic vozijo na strešnem prtljažniku: nekaj pa jih že v »delih« počiva v košarah poleg voznika. Za njihove kose goljufajo, mešetarijo, sleparijo pri »živi« vagi in pri zarebrnicah, ki jih pečejo kar na »pogonskem agregatu« avtobusa Krstić.
Če je kje razvidna mentaliteta tega dela Jugovzhodne Evrope, je prav pri zadnjih poskusih Pozitivne Slovenije, da se dokoplje do Luke Koper. Tako kot pujsi ima namreč tudi ona veliko menjalno vrednost. Model je bil preizkušen že v Ljubljani: toliko in toliko zemljiščem spremeniš namembnost: za to bo v konkretnem primeru poskrbela občinska uprava tistega mesta, ki mu načeljuje vselej presukani Boris Popovič. Luka Koper bo obilno »blagoslovila« županovo alianso s pozitivno Slovenijo, zato tudi Gašpar Gašpar Mišič tja ne potuje nič manj intenzivno in dramatično kot naši potniki na zadnji dan miru v Kraljevini Jugoslaviji v Beograd.
A tu je še veliko kramarjev, ki bi imeli svinjske polovice: prvak med demagogi, človek, v katerem si dandanašnji še vedno lahko ogledaš, kako deluje nasilje totalitarne retorike, predvsem pa koliko prazno in skregano z resnico je v sebi – Igor Lukšič Jankovićevim kameradom seveda ne pusti do »vage«. Zakaj bi morali pujsa deliti, če je lahko moj, se sprašuje. In z njim te »dileme« akutno podoživlja celotna družba: bolje tisti segmenti, ki še niso uvideli, da naravni potencial naše države postaja do konca izčrpan in prehaja v zadnjo, letargično fazo; ko bodo oplenili Dars, Eles in Luko Koper ne bo več ničesar, kar bi se dalo pospraviti na strešni prtljažnik. Tedaj bo Slovenija tudi uradno bankrotirala. Tako kot Kraljevina Jugoslavija tisti dan, ko se je končalo potovanje firme Krstić.
Analogija pa ne zajame samo vrha tranzicijske politike, temveč se osredotoča na tiste, ki njen monopol vsak dan vzdržujejo, na medije. Slovenski mediji so tržnica takšnih in drugačnih interesov, katerih skupni imenovalec je diskvalifikacija vsakogar, kdor bi si drznil poseči v monopol trgovine s »svinjsko polovico«. Neverjetno je, kako da odgovornih urednikov, Tomaža Peroviča na komercialni TV ali para Lombergar - Petrovčič ni niti enkrat samkrat sram pred »izdelki«, s katerimi kar naprej zalagajo slovensko javnost. To bi zaslužilo prav posebno antropološko analizo, pa smo se omejili zgolj na najpomembnejše.
Njeno prvenstveno spoznanje bi moralo iti v smeri, da je ta model posplošen in da se vedno bolj silovito uveljavlja. Njegovi izvrševalci delujejo po načelu služnostnih refleksov: pripuščeni so v trgovanje, ker je to edina možnost, da pridejo do kruha. Še bolj intenzivno tak tip služenja podpirajo tisti, ki se jih drži pogojna oznaka »desnosredinski«. Videli smo to zgodbo pri Delu, kjer je v zvezi z Janezom Markešem šlo za enak refleks ohranjanja tranzicijskega monopola.
Pač po Cankarjevem načelu: »Ali hlapci, ki so se radovoljno prodali, so gorečnejši od gospodarja samega.« Danes se ta kaže v 6. (šestem) odgovornem uredniku Telekomovega portala Siol net. v komaj dvanajstih mesecih. To je t. i. Uroš Urbas. Eden glavnih informacijskih portalov je, odkar so z njega umaknili odličnega Vinka Vasleta, z vsako uredniško rokado je postajal bolj kontroliran. Nazadnje so nanovačili prav Urbasa, ki ima izkušnje s cenzuro že s Financ. Zavrnil je namreč članek podpisanega, v katerem je bilo javnosti predstavljeno pričevanje žrtve iz Vetrinja, to, da je France Bučar z brzostrelko naganjal civiliste v živinske vagone.
Kako bi tudi Urbas ne mogel zavrniti tega članka: nekaj mesecev za njegovim dejanjem je taisti Bučar podprl Jankovića za mandatarja. Sedaj je ta urednik cenzuriral tudi naslednji del članka, ki je kritiziral magisterij Alenke Bratušek: »Vsekakor bodo v prihodnosti potrebne spremembe, saj bo sicer naše gospodarstvo kmalu sicer preveč obremenjeno z raznimi davki in drugimi dajatvami (podčrtal B. M. T.), kar pomeni, da bo izgubljalo na konkurenčnosti in posledično to lahko pomeni tudi manj delavnih mest in več brezposelnih« (Alenka Bratušek, Statusna sprememba Servisa …, magistrsko delo, Ljubljana, 2006, str. 78). Stavek, ki je bil opremljen tudi z obširnim komentarjem, bi moral biti ogrodje tedenskega zapisa. A ni nikoli ugledal luči dneva. Razkrival je namreč, da Alenka Bratušek eno piše, drugo dela.
In isti Urbas bo ukinil pogodbe prav tistima kolumnistoma, ki sta premnogokrat bila najbolj brana, posredovana ali komentirana, ker sta pač govorila po resnici. Eden od njiju je odlični Matevž Tomšič, drugega zamolčimo. To bo storil z veliko močne volje: trgovci s svinjsko polovico bodo lojalnost vedeli nagraditi. Tako je vselej bilo.
Balkanski komunizem nas je spremenil v kramarje na vseh področjih. A upor zoper to postaja največje znamenje človekove odličnosti v domovini. Zato se še splača upati.
