Jih je vzela zaradi bolečin ali zaradi obupa, ne razloči. In čeprav so protibolečinske tablete namenjene odpravljanju bolečine, naj bi ji tokrat pomagale premagovati žalost ob diagnozi neke njene nesrečne prijateljice, ki ima s hrbtenico še večje težave kot ona sama.
Ni znano da bi zamegljevanje vida oz. dvojni vid bilo posledica protibolečinskih tablet. Gledalci smo pač videli, da je voditeljica vzela preveč druge substance, tiste, ki ne sliši na ime analgetika, temveč na ime etanol. Dopuščamo, da je Tanja Gobec tisti večer vzela kak analgetik. Vendar slednji ni bil vzrok njenega vedenja. Ta je bil pač drugje.
Tanja Gobec se je zatekla k pomembni retorični zvijači, namreč k temu, da je del zamenjala s celoto. Minimalna količina analgetikov naj bi povzročila maksimalni učinek – čeprav je tega, roko na srce, povzročila druga substanca, ki jo Godčeva tako minimalizira, da sploh izpade iz njenega govora.
Človeško mišljenje deluje na ravni razumevanja logičnega vozla vzrok posledica. Če dežuje, smo mokri, ne suhi. Če se to razmerje pokveči, smo v razumevanju, kaj se zares dogaja, do konca zmedeni. In prav na to karto je stavila Gobčeva.
V prejšnjem tednu se je v prestolnici dogodil še en primer »revolucije« v razmerju vzrok in posledica. Šlo je za učiteljsko stavko. V prvi vrsti »stavkajočih« so stali predstavniki političnega establišmenta, ki je do takšnega stanja v šolstvu tudi privedel. »Izvoljenci« iz prve vrste so se tudi zavzemali za višje plače vseh šolnikov. »Kapitalizem« naj bi bil kriv vse delavske bede, so glasno skandirali.
A ob tem so previdno zamolčali, da je prav predsednik sindikata tisti, ki si odreže največji kos pogače (štruklja) pri delitvi mase osebnih dohodkov. In če je kdo od blizu pogledal »opremo« stavkajočih, so se mu v oči zableščale paradne znamke modnih ikon, od Dolce & Gabbana naprej. Delavska solidarnost?
Tam je bil tudi Luka Mesec s svojo eskorto, Levico. Od nekdaj, še posebno pa v zadnjem času se ti ljudje intenzivno zavzemajo za »vrnitev na izhodišče«, se pravi za celostno obnovo socializma »po meri človeka«, kakršnega je poznal samoupravni titoizem.
Meščevo govorjenje je – s stališča človeške logike – z logiko skregano, to pa še ne pomeni, da ni logično, pač glede na notranjo vsebino in namen, ki pa je zgolj eden – oblast. Nič nenavadnega zato, da nas »mesečniki« vračajo v titoistični socializem: to je bila namreč edina oblika oblasti, ki je temeljila na retorični sprevrženosti. Odlično jo je popisal Đilas v Novem razredu.
»Gospodje – tovariši« so takoj za enakost vseh, dokler to pomeni, da so oni enaki v imenu in z (uzurpiranim) pooblastilom vseh, kar jih avtomatično naredi »bolj enake«. Retorično se tej figuri reče sinekdoha, je pa del metonimije.
Mi smo del ljudstva, vendar nastopamo v imenu njega kot celote. Tito je bil najboljši sin »naših narodov in narodnosti«, ker je v sebi utelešal voljo »vseh državljanov SFRJ«, od pastirja s Šarplanine do zadnjega akademika, od nerojenega otročiča do najbolj modrega starca, od »Vardara« pa do Triglava ...
Dopuščamo, da je Tanja Gobec tisti večer vzela kak analgetik. Vendar slednji ni bil vzrok njenega vedenja. Ta je bil pač drugje.
Nihče ga seveda ni upal poterjati za potrošek in vprašati, ali pomeni tudi njegovo voljo. Ali, kot je napisal neki briljanten esejist, Tito je voljo narodov istovetil z voljo partije, ki pa je bila vselej – njegova volja!
Ta pars pro toto, del namesto celote, je kot temeljni kamen vložen v bistvo totalitarne ideologije. Stéphane Courtois z njim določa politično fiziognomijo Vladimirja Iljiča Lenina: »Lenin je odkril retorično figuro, ki se je je kasneje sistematično posluževal, postala pa je tipični jezikovni mehanizem totalitarnih gibanj. Gre za sinekdoho, ki pomeni prenos pomena z ene besede na drugo.
Tako je uporabljal pojem manj namesto več, snovi namesto predmeta; pojem vrste namesto rodu, dela namesto celote, ednine namesto množine. Ko je hotel tezo ponazoriti ali dokazovati, je namerno pomešal manjšinski del zemljiških lastnikov, ki so tedaj že kmetovali na moderen način, upravljajoč velika zemljišča – njim je nadalje pridružil najbolj podjetne in premožne kmetovalce, tiste, ki jim je bila zemlja zgolj izhodišče: ob njej so se namreč posvečali še drugim gospodarskim panogam z večinskim življem na deželi.
Slednjega je predstavljalo kmetstvo, ki je le nekaj deset let prej odvrglo tlačanski jarem, preživljalo pa se je na tradicionalen način, nespremenjen tako rekoč od zore časov naprej« (Lenin, iznajditelj totalitarizma, str. 132, prevod B. M. T.).
Najbolj svež primer zamenjave dela s celoto – v politični namen, seveda – prihaja spet s tiste institucije, ki si je vrnitev k izhodiščem revolucije vzela za nacionalni cilj – spet seveda ne da bi vprašala svoje odjemalce, ljudstvo – z RTV. V zadnji Tarči je Luka Mesec izjavil, da je izvoz ahilova peta slovenskega gospodarstva. Ahil je bil antični veleheroj, ki mu je bilo prerokovano, da bo umrl od puščice v nogi.
Zato ga je mati potopila v reko Stiks, zgolj peta, za katero ga je držala, je ostala nezaščitena. In res je v trojanski vojni preko Apolonove roke v prav ta del telesa treščila puščica. Ahilova peta označuje danes usodno slabost nekoga ali nečesa. V resnici je izvozno gospodarstvo nasprotje Ahilove pete. Brez njega bi bili pod rušo, z Mescem vred. A hkrati pomeni garancijo evropskosti in demokratičnosti, kar pa je nezdružljivo s titoistično samoupravno miselnostjo.
V Mesčevi sinekdohi se napoveduje grozljiva težnja popolne monopolizacije oblasti. Le način, kako je izražena, je potrebno pravilno razumeti. Dobro, da imamo kdaj RTV, pijano ali trezno, vseeno je.