Alenka Bratušek je pozdravila razveljavitev razpisa za viadukt Glinščica, ker referenca najcenejšega ponudnika presega osem dolžinskih centimetrov betonskega zidu. Ponudnik je namreč v dokumentaciji kot referenčna dela navedel dolžino podpornega zidu, na to so se obesili kot riba na trnek. Kako se tudi ne bi: projekt drugega tira se namreč vse bolj kaže kot ena najbolj pogoltnih zgodb tranzicije: z drugo cevjo karavanškega predora bo omogočil neverjetne zaslužke ljudem iz bližine Foruma 21, Škrabcu, Petriču in še komu.
Državljane želijo tranzicijski mediji definitivno prepričati, da so Alenke Bratušek eni sami dobri nameni, ko razveljavlja razpis za viadukt Glinščica. Norčevanje, kakršnega se je polotila samo še Nova Slovenija, ko je razglasila, da se bo jeseni na kongresu preoblikovala v sredinsko stranko. Matej Tonin govori isti jezik kot Alenka Bratušek: to je jezik skritih pomenov: če šivilja z Brda pri Kranju pleteniči o varovanju integritete razpisa, je to potrebno razumeti na nasproten način: napravili bomo vse, da razpis (objektivni pogoji, ki jih mora zagotavljati) ne bodo spoštovani.
In če Tonin zavija o »sredinskosti«, to ne pomeni drugega, kot da bo držo stranke amortiziral do te stopnje, da ne na levo ne na desno (beri nikjer) ne bo motila najpomembnejših. Tonin zvito opravlja enako delo kot Bratuškova: Forumu 21 omogoča, da s kar najmanj napora in ovir opravlja vsakodnevne »zadeve«. Pri tem se mu dogaja enako kot predhodnici NSI, Slovenskim krščanskim demokratom, pred četrt stoletja.
Četudi se Tonin vidi v koaliciji, ga nihče ne jemlje resno: pogledati je treba samo usodo zakona o financiranju tistih nekaj privatnih osnovnih šol, pa bo jasno: dasiravno se je NSI skoraj postavila na glavo, je končno zavrnitev v parlamentu prinesla užaljenost Stranke Mira Cerarja, ki zakona po vetu v DS ni podprla.
NSI je danes bleda senca tistega, kar so bili krščanski demokrati: že desetletje hlasta za sapo bodisi zunaj parlamenta bodisi na njegovem robu: je stranka, ki ribari v kalnem: v razmerah velike volilne abstinence pač napraska tiste glasove, ki ji zagotovijo parlamentarni status. Še slabše je pri personalni zasedbi: poleg »kopaliških mojstrov« in polinteligentov ni nikjer več nikogar, ki bi se želel v javnem prostoru z njimi.
Kje so časi, ko so krščansko demokracijo spremljali Andrej Capuder, Alojz Rebula – ko se je zanjo zanimal Boris Pahor? Kje so časi, ko so ji ton dajali ljudje kot Viktor Blažič ali Franc Miklavčič? Da bi razumeli, kako globoko je v vodstvo NSI oz. krščanske demokracije vsiljen prezir do državljanov in kako tesno si želijo biti povezani s centrom zakulisne moči, sem v svojem spominu izbrskal dogodek, ki ga predstavljam, kot se je zgodil. Nekaj imen iz prejšnjega odstavka se v njem pojavi na pomenljiv način.
Matej Tonin, Peterletov naslednik, se razglaša za sredinskega, da bi čim bolj nevtraliziral nevarnost, ki bi jo resna krščanska stranka pomenila za globoko državo. In Bratuškova dirigira razpisom …
V soboto, 1.oktobra 1994 je v prostorih nasproti državnega zbora zasedal svet tedanjih Krščanskih demokratov. Bilo je v eni najbolj vročih političnih jeseni, ko so krščanske demokrate že dodobra razmajala protislovja med programsko opredelitvijo in voljo članstva na eni ter vztrajanjem v koaliciji z LDS po volji vodstva na drugi strani. V dvorani strankinega tajništva je bila na eni strani sobe velika miza za vodstvo, nato prehod, sledili pa so stoli, ki so bili namenjeni članom.
Med stoli v dvorani in mizo na njenem čelu je zeval prehod, prazen prostor, ki je posvečene v vodstvu ločeval od »plebsa«. V enem najbolj dramatičnih trenutkov je tedanji vodja socialnega krila stranke Franc Miklavčič vodstvu še desetič zaman zastavil vprašanje o politični usodi Viktorja Blažiča. Blažič in Miklavčič sta bila namreč dediča Kocbekovega krščanskosocialnega nauka in soustanovitelja stranke.
Viktor Blažič je stranko od vstopa v veliko koalicijo zaman opozarjal na hude strateške napake in v prvi polovici leta 1994, potem ko ga nihče ni hotel niti poslušati, kaj šele slišati, izstopil iz stranke. Na seji sveta je Miklavčič – kot glas vpijočega v puščavi – opozarjal na Blažičev primer, klical po demokratičnosti in svaril pred samovoljo in samovšečnostjo vodstva. V vrhuncu svojega nagovora je dejal, da se je vodstvo odtujilo ljudem in se zaprlo v slonokoščeni stolp privilegijev sobivanja z LDS. Seveda Miklavčič ni mogel ničesar, bil je popolnoma brezmočen, to je čutilo tudi vodstvo, ki mu je šel ta človek že na živce.
Nato se je oglasil Janko Deželak (bil je bolj uspešen pevec kot bančnik, v javni spomin pa se je zapisal po tem, da je kot direktor Agencije za sanacijo bank mižal, ko so izkopali prvo bančno luknjo). Za njim je besedo poprijel Lojze Peterle. Deželak je jasno povedal, da komur tu ni všeč, lahko nemudoma odide iz stranke. Peterle pa se je s posmehljivo kretnjo dvignil, se ob smehu predsedujočih v omizju vprašal, češ kako da mi nismo ljudstvo, se nato hihitajoč presedel v prvo vrsto sedežev in dejal: »No, gospod Miklavčič, kaj pa boste rekli sedaj? Tudi jaz sem ljudstvo, saj sedim na njegovih sedežih.«
Franc Miklavčič je kot Viktor Blažič in mnogi drugi izstopil iz stranke. Stranka je na kongresu, ki je sledil (26. oktobra 1994 v ljubljanskem hotelu Lev), poskušala sprejeti mandatarski sistem, s čimer bi zagotovila absolutno oblast predsedniku. To ji ni uspelo. Uspelo pa ji je na naslednjih volitvah »uresničiti« vse tisto, kar so ji vsi (vštevši Franceta Miklavčiča) napovedovali: stranki se je skoraj za polovico zmanjšal volilni rezultat in pristala je v košu nepomembnih.
A šteje »drža«: Peterle se je že pred 25 leti spet postavil med nomenklaturo (tedaj jo je zastopala LDS) in ljudstvo, da bi jo zaščitil pred slednjim. Matej Tonin, Peterletov naslednik, se razglaša za sredinskega, da bi čim bolj nevtraliziral nevarnost, ki bi jo resna krščanska stranka pomenila za globoko državo. In Bratuškova dirigira razpisom …
V Sloveniji se v četrt stoletja očitno ni nič spremenilo.
