Odločitev ustavnega sodišča glede Patrie bo naklonjena vodji opozicije. Ne bo takšna, kot bi si vsi želeli, to pomeni popolno oprostitev, bo pa vsekakor pomenila hudo nezaupnico slovenskemu pravosodnemu sistemu. Z njo ne bo nihče zadovoljen, najmanj tisti, ki so afero Patria začeli ob državnozborskih volitvah 2008.

Da je tako, pove televizija POP. Od posega Gregorja Golobiča leta 2009  – človeka, ki bi si v prvi vrsti zaslužil obravnavo slovenskih kriminalistov, če bi ti kaj dali nase – je to medij, ki je v orodnem odnosu do zakulisne nomenklature. Deluje po ustaljenem načelu: honorarne sodelavce, ki se jih minimalno plača, se uporabi za lansiranje neresnic na račun tistega, ki pomeni grožnjo tranzicijskemu ozadju. Ob petindvajsetletnici demokratičnih volitev imamo v Sloveniji medijski prostor, ki je v celoti (izjema je kakšnih deset odstotkov neodvisnih medijev) plačan in nadzorovan s strani nomenklature.

Ker bo Janez Janša oproščen v procesu Patria – ustavno sodišče bo to naredilo tudi (ali predvsem) zaradi premisleka, da bi se v nasprotnem primeru stvar znašla kot urgentna na ESČP in bi se slovensko pravosodje razodelo v popolni blamaži – je potrebno sedaj oblatiti njega in njegovo družino na »optimalen« način. Ob tem je nujno vzdrževati »ugled« tistega princa teme, ki je Slovenijo – kot njen štirikratni predsedujoči – pripeljal v stanje, v katerem je. V oddaji iste POP TV, ki se imenuje Epilog, je namreč prav Milan Kučan dobil priložnost, da pove »svojo resnico«. In bilo je kaj videti. Najprej nekritično servilni medij, iz časa, ki ga sodobna Vzhodna Evropa ne pozna več. Nato serije laži, s katerimi se je slovenski antikrist pozne moderne otepal svoje vmešanosti v aktualne dogodke. Pri njem je bilo tako, kot je sicer v medijih: kar govori kot resnično, moramo razumeti v smislu Đilasovega novega razreda, se pravi, da stavki sporočajo svoje nasprotje, ob tem kot njihov artikulator trdi drugače. Neverjetno, a resnično. V Epilogu je Milan Kučan s svojo držo sramežljivega srednješolca – kateri človek, ki da kaj nase, pa se še tako obnaša, razen če ni v skrajni zadregi glede sebe samega? – odgovarjal na ozadja v slovenski politiki. Pozorni gledalci smo videli, da si je za prizorišče svojega nastopa izbral Trg Evrope, na katerem se boči – ob predsedniški palači v Ljubljani – kip Borisa Kidriča. Simbolno sporočilo Milana Kučana in redakcije POP TV je bilo pač tako, da so ozadja v slovenski politiki vselej povezana z enim največjih zločincev sodobne zgodovine, ki je omogočil tudi Milanu Kučanu, da postane to, kar je postal. Komunisti so vselej – v takšni ali drugačni metamorfozi na oblasti. Poglejte Cirila Ribičiča in njegovega sina.

Druga, bolj usodna stvar je Kučanovo izrekanje o nacionalnem interesu. Ob tem, da osamosvojitev nikoli ni bila njegova opcija, je govor o nečem takšnem, kot spajanje ognja in vode. Milan Kučan je tako prvo kot drugo izkoristil, da je sebi in svojim zagotovil lagodne privilegije oblasti. Milan Kučan ne samo da je nasprotoval osamosvojitvi, podpisal je celo deklaracijo za razorožitev slovenske vojske in se v naslednjih petindvajsetih letih dosledno zavzemal za vse, kar je Slovenijo kot nacionalno identiteto razkrajalo. Milan Kučan se je zavzemal za izbrisane, Rome, oficirje JLA, istospolne ... a nikoli za slovenstvo kot tako. Zanj ni – razen tega, da ga je diskvalificiral, naredil nič.  

In Milan Kučan si postavlja večni spomenik, ne samo po POP TV, ki ga orodno obvladuje. Njegovi pač plačajo, da se takšna politična pornografija vrti. In Milanu Kučanu ni v njej nerodno nastopati. Stvar okusa. V tem tednu pa nas je udarilo še nekaj drugega. Milan Knep, človek starega režima, ki se mu je uspelo infiltrirati v ljubljansko nadškofijo, v osebi večine tistih, ki jih vabi v svoja nedrja, je sedaj organiziral »javno debato« o prihodnjem spomeniku sprave, ki bi moral stati v prestolnici. Ta spomenik bo v nedrjih imel napis Otona Župančiča, istega, ki »krasi« grobnico narodnih herojev nekaj sto metrov stran: ono sramoto prestolnice, ki jo je spočel Edo Mihevc, komunistični arhitekt.

Grobnica narodnih herojev se bo v bistvu preselila v spomenik sprave! Sedemdeset let po koncu druge vojne nismo pokopali ene žrtve državljanske vojne v domovini na protikomunistični strani. Procesirali, kaj šele obsodili, nismo niti enega rablja. Še več: vsi so legli v grob z državnimi častnim. Na marsikaterem pogrebu je bil Milan Kučan. Fotografsko gradivo ga kaže na pogrebu Marjana Orožna, enega od šefov Udbe. Te slike so že potovale v Pariz.

Nismo brez moči, ko se branimo zoper nasilje. Z rdečo barvo bomo prebarvali tisti del spomenika, ki bo imel napis z grobnice narodnih herojev. To je barva krvi in ideologije, ki jo je spočela. A več sami ne moremo storiti. To lahko v imenu nas napravita usoda ali zgodovina, kot so jo poimenovali stari narodi, Grki in Rimljani. In ti dve sta na delu. Enemu največjih krvnikov Udbe se je nedavno pomotilo v glavi. Iz ljubljanskega kliničnega centra so ga dostavili v kranjsko deželno blaznico, v prav tisto ustanovo, s katere imenom smo končali članek prejšnji teden, ne da  bi o tem karkoli slutili. Grozil mu je pregon v Avstriji in Nemčiji, to je, kar vemo objektivno. Subjektivno pa si zastavljamo vprašanje: mu niso mar pred oči stopili vsi tisti, ki jih je videl umreti, potem ko je njihovo smrt določil sam. Po zaslugi Romana Leljaka in Igorja Omerze smo spoznali nekaj njihovih imen. So se mu pred očmi odvrteli filmi, ko jih je videl umirati: ko so ga prosili za življenje?

Ne vemo in ne bomo vedeli. Vemo pa, da pravica in resnica ubirata svoja pota, kot Vsemogočni. Nihče ni varen pred njima. Še najmanj antikrist slovenske pozne moderne, Milan Kučan. Naj se na to spomni, ko bo gledal naslednjo diskvalifikacijo v medijih, ki jih tako sramotno vzdržuje pri življenju.