Ko je vlada Alenke Bratušek nastopila mandat, je bila ena od »posledic« kandidatura Jankovićeve desne roke Gašparja Gašparja Mišiča za vodstvo Luke Koper. Stvar je bila tako prozorna, da je spominjala na trgovino s svinjami in njihovim mesom, kakršno nam je nesmrtno ovekovečila televizijska drama Slobodana Šijana in Dušana Kovačevića Ko to tamo peva. Ko avtobus potuje čez južno Srbijo proti Beogradu, na tisti usodni 5. april leta 1941, njegovo osebje (predvsem kondukter) brezsramno trguje s prašičjimi kračami. Drugače se početja Mišiča in Bratuškove preprosto ne da komentirati. Ko je Jani Möderndorfer prestopil v šesto ali sedmo stranko, sta spet prišla na pomoč ista režiser in scenarist, tokrat v filmu Maratonci tečejo častni krog.
Pri njem pa se moramo zadržati trenutek dlje. Sam Dušan Kovačević, ki je bil avtor režijske predloge, pove, da je film navdihnila Titova smrt in razpadanje zveze komunistov po njej. Tako si je Tita zamislil kot sto petdeset let starega fosila Pantelijo, ki je ustanovil pogrebni zavod in sedaj z dediščino drži v šahu pet generacij svojih naslednikov. Ti se zanjo požirajo. V središču stoji nepozabna scena odpiranja testamenta (film in sceno se da brez težav poiskati na youtubu), kjer najprej s prevaro dva sorodnika poskušata prebrati »najdeni« testament, v katerem Pantelija (Tito) vse (celotno partijo in oblast) zapušča njima. Ko se to izkaže za ponaredek, odprejo pravo oporoko. Berejo Pantelijevo (Titovo) voljo, ki brez sence dvoma vse zapušča: samemu sebi. Da vso oblast Tito po svoji smrti zapušča samemu sebi, je bila ideja, s katero so se poskusili mnogi. Spomnimo se samo prepirov v zveznem predsedstvu (1989–1991), kdo je upravičen do prve besede (in oblasti) v SFRJ. Najbolj izstopajoč »dedič« je bil Slobodan Milošević, ki je zdržal dobro desetletje (od 1987 do 2000). Ostali se mu niso niti približali.
A zgolj v eni od republik nekdanje Jugoslavije Titova formula deluje z neomajno učinkovitostjo. To je v Sloveniji. Ko je Milan Kučan v imenu partije leta 1990 naznanil sestop z oblasti, smo slišali, da se bodo komunisti sedaj šli večstrankarsko demokracijo. A oni so mislili zgolj na eno: kako bodo tudi po svojem koncu (umiku v ropotarnico zgodovine ob padcu berlinskega zidu) vse, to je celotno oblast, zapustili zgolj »samim sebi«. Ne bodo je delili z nikomer. V Sloveniji smo dobili inačico »i posle Tita Tito«. Reče se ji: tudi po partiji partija ali po Kučanu Kučan. In tako je bilo vse do danes. Bolj ko je nekdanji generalni sekretar CK ZKS lezel v dve gubi in se delal ubogega (ko je končal tretji mandat predsednika Slovenije (1990–1992, 1992–1997, 1997–2002), je medijem izjavil, da želi zdaj zgolj prebeliti dnevno sobo), večjo oblast je imel. Čez dve leti (2004) je tako združil večji del domačega gospodarstva, ko je ustanovil Forum 21. Bojda tega ni storil zato, da bi mu pomagali pri domačih pleskarskih opravilih.
Vselej, ko so komunisti sestopili z oblasti, so v svojem testamentu naznanili, da vse pač spet pripada njim. Po KPS je prišla ZKS, po njej ZKS-SDP (Stranka demokratične prenove), njo je nasledila LDS: po LDS je prišel »levi trojček«, za njim Zoran Janković, potem Alenka Bratušek, za njo Miro Cerar, sedaj je v nizkem štartu ZL (ali kdo, ki ga še ni): tolikokrat so že odprli »testament«, da bi ugotovili, kako odlično je pri delitvi dediščine spet vse ostalo njim!
Prejšnji teden se je vrtiljak sreče spet sukal in delil dobitke. Ko so odprli magnetogram seje vlade Alenke Bratušek iz poletja 2014, je postalo jasno, da je nekdanja prva ministrica za evropsko komisarko kar dvakrat predlagala – samo sebe. Pri tem ni imela niti ustreznega sklepa stranke, ki pa je sicer – tudi ni več. Zraven je svoj piskrček brž pristavil Gregor Virant. A njegovo moraliziranje moramo razumeti v smislu tistega, česar nekdanji minister ni povedal, bistveno bolj kot v smislu tistega, kar je želel, da slišimo. Ni pa povedal, da se je z novim mandatarjem Cerarjem najverjetneje že pogovarjal okrog tega in onega, to in ono pa je pri Virantu vselej bilo – njegova lastna korist in kakšen položaj. Kaj bo on sedaj imel od sedmine po vladi Alenke Bratušek, v kateri je bil tako dejaven. In zato je dvignil nos nad početjem svoje nekdanje šefice in se izrekal kot ona lisica o kislem grozdju. A Bratuškova se ni dala: tudi po Alenki mora biti – Alenka. Če ne v Ljubljani, pa v Bruslju.
Naravni zakon »po Titu Tito« v Sloveniji seveda ne deluje kar tako. To se zdi zgolj na zunaj. A mogoč je, ker se ni nič spremenilo, ker je v svojem bistvu vse od Titovih časov na znotraj ostalo isto. Mehanizem, ki omogoča takšen tip »čudežnih formul«, se imenuje Udba. Stare povezave se nenehoma podvajajo in krepijo, da bi vselej ostale na oblasti. V bistvu je bilo tako že od leta 1935, ko je NKVD ustoličil Tita za generalnega sekretarja KPJ (Tito je v Stalinovih čistkah v smrt poslal približno osemsto svojih kolegov komunistov) in mu predal čudežni »eliksir oblasti«. Po vzoru NKVD je leta 1944 nastala Ozna, po njej Udba, za njo SDV, danes prostor obvladuje n-ta inačica iste zločinske organizacije.
In zato capljamo na mestu: še bolj bomo, dokler ne bodo prihodnje volitve presekale uroka.