tina turner Odkrito.si

Tina Turner: Spregovorila o sinovem samomoru

meduza, cornwall Svet24.si

FOTO: Posneli meduzo, veliko kot človek

Nal Husič Petisvet.si

Nal Husić: karte kažejo, kako nas 'luna gunca'

miro cerar bmw Svet24.si

Poklukar v parlamentu razkril Cerarjevo veliko ...

Jelena Karleuša Svet24.si

Na vilo Karleuše vržena bomba?

paulina p Njena.si

Ljubezen na vasi: Izpadla Paulina razkrila ...

wabra nina-mjp Njena.si

Znana Slovenka zaradi bolezni prestala težko ...

Kolumnisti

Boštjan M. Turk o svetosti trenirke

Deli na:
Boštjan M. Turk o svetosti trenirke

V Sloveniji je s prihodom komunistov na oblast sovražni govor dobil domovinsko pravico. Od leta 1945 se ni dosti spremenilo: pravila, kaj je in kaj ni sovražni govor, določa partija po nareku svoje vsakokratne potrebe. V naši zgodovini je ta rubrika od leta 1945 rezervirana za vse, kar moti delovanje partijske države: sem je bila od leta 1948 uvrščena tudi tista skupina komunistov, ki se je ob sporu z informbirojem postavila na Stalinovo stran. Ko je bila fizično potolčena na Golem otoku, v javnem prostoru SFRJ ni ostalo nič več, kar bi vsaj od daleč spominjalo na načelnost. Meščanske stranke, kmetje in intelektualci so bili uničeni že ob koncu druge vojne.

Sovražni govor se je v preteklih desetletjih nanašal na »zunanjo emigracijo«, na »nacionaliste in separatiste«, v času tranzicije pa se je ta kategorija vse bolj lepila na tiste stranke in ljudi, ki so se trudili preprečiti, da bi družbeno premoženje ne preniknilo med prsti posameznikov oziroma da bi se pojasnile krivice, ki so se pojavile z nastankom države Kučanovega tipa. Med nje najprej štejemo povojne poboje in zatiranje drugače mislečih. V poslednjih dneh so nam mediji predočili zapis Tomaža Majerja na spletni strani SDS. Čeprav je to zgolj poročilo dokaj objektivnega spremljevalca volitev v DZ , je bilo v javnosti opremljeno z etiketo vsakršnega sovražnega govora in vsega, kar bi iz tega utegnilo slediti.

Majerjev zapis ni primer sovražnega govora, nasprotno: obstaja  veliko dokazov za to, da je bila z uporabo prav tega s strani tranzicijske levice kratena pravica do dostojanstva, kot jo definira slovenska ustava. Pri tem je bil kršen tudi 297. člen kazenskega zakonika, ki opredeljuje kazniva dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Ta zagreši, »kdor … zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost«. Pravica do dostojanstva je bila odvzeta verujočim, ko je skupina Strelnikoff na naslovnici časopisa Mladina predstavila božjo mater Marijo s podgano v naročju. Nobena od pristojnih institucij tedaj ni reagirala: molčali so mediji in politika, vse skupaj so opredelili kot »umetniško svobodo«.

V zadnjem času je isti časopis objavljal ekscesne primerke sovražnega govora po 297. členu, a se prav tako ni zganil nihče, še več, tožilstvo je ovadbe zavračalo. Otroci enega od poslancev DZ so bili žrtev tabloidne manipulacije, ko je bila njihova družina izenačena z družino Josepha Goebbelsa. Huda Jama, prizorišče grozovitih dejanj zoper človečnost, je bila v istem časopisu spet zlorabljena v smislu piščalke iz kosti, na katero naj bi igrala Rosvita Pesek. Režiserji, ki so ustvarjali dokumentarne filme o komunističnih zločinih nad civilisti (Jože Možina), so bili poimenovani s »kostoljubi«. Primerov sovražnega govora, ki ga artikulira tranzicijska levica, je toliko, da pomenijo medijski vsakdanjik v naši domovini. Ob nobenem od njih, niti tistem, ko je novinarka Večera vodjo opozicije označila za »fašistoidnega«, se ni nihče zganil. Če lahko fizično ubijamo ljudi, zakaj bi tega ne počeli tudi z njihovo duhovno identiteto?

Slovenski narod je dva tedna od volitev na  tej žalostni točki. Sovražni govor se ga je namreč v celoti polastil. To je naša najtežja hipoteka. Govorimo, česar ne verjamemo, in počnemo tisto, česar ne mislimo. Sovražni govor je skup najslabših namenov. Dejanskega spačka je spočel štab Milana Kučana, ko je ocenil, da je treba Boruta Pahorja nadomestiti s čim »učinkovitejšim«. Tako sta se rodili listi Gregorja Viranta in Zorana Jankovića. Obe sta utemeljeni na prevari: Virantu je z omrežjem homoerotičnih stikov v bližini RKC uspelo stranki SDS odvzeti sedem od osmih mandatov, ki jih je njegova lista dobila. O vzrokih tega obširno govori anonimno pismo Nevidna moč.  Razen poslanskega mandata v Velenju vsi drugi izhajajo iz okolij, kjer je SDS dobila skoraj štirideset odstotkov. Virantovi mandati so mandati SDS.

Sovražni govor prevare je bil še enkrat v samostojni Sloveniji učinkovit. To se tudi ni zgodilo prvič. Demos je razpadel prav s prevaro (tedaj je operativno vlogo odigrala SDZ s Francetom Bučarjem in Dimitrijem Ruplom na čelu). Ko je leta 1996 ustavno sodišče uzakonilo večinski volilni sistem, je po še starem sistemu na volitvah 10. novembra zmagala slovenska pomlad. Po Cirilu Pucku in bratih Podobnik je uspelo tranzicijski levici sestaviti novo vlado. Ponovili so recept, ki so ga prvič uporabili v Kočevskem rogu (Dolomitska izjava), zadnjič pred tem pa leta 1993, ko je Peterletova krščanska demokracija stopila v koalicijo z LDS. Sovražni govor prevare bo tudi odločil, da bo lista Gregorja Viranta vstopila v koalicijo z Zoranom Jankovićem. Namera,  da stranke tik pred zdajci zamenjajo bolj priljubljene liste, se je namreč Kučanovemu štabu izdatno obrestovala.

Pol milijona pomladnih volivcev čaka. Čakajo mrtvi v Hudi Jami in drugod po Sloveniji. Čakata dve generaciji ljudi, ki jih je socializem po Kučanovo oropal človeškega dostojanstva. Čaka srbski narod, da se povrne v tisto Evropo, iz katere ga je Titov totalitarizem (z Miloševićevo nadgradnjo) odnesel. Čaka Evropa, kdaj bodo zaradi gospodarskega govora z Jankovićem napravili enako kot s Sanaderjem. Le Slovenija ne čaka: oblači sveto haljo trenirke.

Loading...