»Zoran Janković in Milan Kučan sta izrazito, lobistično in po čudnih vezeh povezana z Miloradom Dodikom v Bosni in Hercegovini. Za njima so stari komunisti, kot je na primer Janez Zemljarič. Vsi skupaj imajo v Sloveniji velikanski vpliv.« Tako se je za televizijo Al Džazeira izrekel hrvaški politični analitik Davor Gjenero.
To izjavo je treba razumeti v širšem kontekstu. Milorad Dodik je predsednik Republike srbske, države, katere notorični problem je korupcija. Ta se je tolikanj zalezla vanjo, da se proti njej – formalno – borijo s komisijami, sveti, organi in policijo, vse na republiški ravni. Prav predsednik te republike je bil velikokrat deležen obtožb, da je steber korupcije prav on.
Delovni sklep, ki ga bomo na tej stopnji že lahko napravili, je tale: očitno Kučanovo imenovanje za posebnega odposlanca Pahorjeve vlade za Bosno ni bilo najprej povezano s sajenjem rožic o skrbi za implementiranje Daytonskega sporazuma in demokratični razvoj te asimetrične federacije.
Ugibati smemo: kaj če ni bilo namenjeno krepitvi stikov Kučanovega klana – Foruma 21 – z območjem, kjer se da relativno skrito početi kazniva dejanja gospodarskega kriminala – ob skorumpiranem sodstvu so možnosti,da bi kdo tam odgovarjal, tako rekoč nične. Na zunaj vse še naprej ostaja zavito v tančico velike človekoljubnosti, ki jo označujejo žalostne oči in zaskrbljen videz našega predragega borca za tisto, kar je na tem svetu pravično, pošteno in plemenito. Da o njegovem trpečem srcu ne govorimo.
Nam draga usta prvega predsednika republike so narodu za zdaj prihranile resnico, čemu je bil potreben napad na Američane ali kdo se je v tej smeri prvi zganil, Združene države ali morda pravičniška zavest predsednika zveze borcev in njegove eskorte.
Vendar ostrejši pogled odkrije logično sled. Tako ZDA kot Evropska unija so na volitvah 4. decembra izrazito in ekskluzivno podprle Janeza Janšo. Potem se je ob izvolitvi Gregorja Viranta za predsednika državnega zbora na prvi pogled zgodil čudež. Ta se je ponovil, ko se je kmalu potem vzpostavila koalicija desnosredinskih strank in je tretjina Desusa glasovala proti Jankoviću. Naslednjič se bo ponovil, ko bo znova oblikovana koalicija, ki je omogočila deblokado državnega zbora. In potem se bo ponavljal, po potrebi, tudi tedaj, ko se bo začel za Jankovićeve posle zanimati Interpol. In ko bo pristal na Sanaderjevi klopi.
Vmes pa Stanovnik – spomnimo se, da bi se predsednik Türk lahko od njega v Dražgošah distanciral, a se ni, prej nasprotno – napadel je Združene države Amerike, predvsem pa idejo, da zunanji svet onemogoča konstituiranje Jankovićeve koalicije. Idejo mu je na usta položil prav Pahorjev odposlanec za Republiko srbsko, namenjena pa je bila Gregorju Virantu, češ poglej, mi se ne bojimo sveta, ki je zunaj. Toliko smo močni.
Virantovo (in Erjavčevo) zbližanje z Janšo je mogoče razumeti zgolj v luči, da sta predsednika strank spoznala, kaj je namen Jankovićeve koalicije in kako globoko se vse skupaj steka nekam, kamor je normalnega človeka pogledati strah. Odzvala sta se logično, zapustila sta območje maksimalne nevarnosti.
Oktobra lani, po oddaji Vroči stol na Info-TV, sem zadnjič v življenju govoril z Danilom Slivnikom. Začuden je tedaj zmajeval z glavo, da si dvajset let tega ni mislil, da bo Janković kdaj vladal Sloveniji in kaj se bo z njo dogajalo. Dva dni po njegovi smrti sem od vodstva slovenske policije – seveda zelo neuradno in čisto po naključju – imel priložnost slišati, da je Slivnik naredil samomor, ker je očitno trčil v nekaj, kar ga je kolosalno presegalo in gromozansko – na smrt – prestrašilo. Policija je bila mnenja, da nekdanji urednik Maga ni bil človek, ki bil nagnjen k samomorom. Na kaj je trčil Slivnik? Kaj sta zatipala dva v desnosredinskem četverčku? Kaj je odkrila evropska in ameriška obveščevalna služba, da Jankoviću greni življenje, in to na najbolj učinkovit način? Ne vemo.
Ker pa je Janković – ko je Danilo Slivnik že zdavnaj napisal svojo knjigo o Kučanu – postal integralni del njegovega klana, je tudi nekdanjega predsednika republike spravil v nemogoč položaj. Kučanu se je začelo dogajati to, česar se je vse življenje najbolj bal. Da njegovi pravi nameni prihajajo na plan, z njim pa tudi narava delovanje te bratovščine. Ko je bil prejšnji teden proces proti Francu Turšiču, Slovencu iz Pariza, smo slišali tole zgodbo. Turšičeva mati je bila maja 1945 med zaporniki v šentviških zavodih. Nek moški jo je prijel za nadlaket in jo hotel potisniti na kamion. Kamion je vozil žrtve na streljanje. Vendar je ta zagledal drugega ujetnika: stisk roke je popustil, in Dehinča Mima, Turšičeva mati, se je kot senca stopila z množico, ki je ostala. A se je vse življenje spominjala oči tega človeka: živalsko krut pogled neizmernega besa. To so bile oči enega prvih ljudi Kučanove falange, odlikovanca z najvišjim državnim redom, dr. Ljuba Bavcona. Vse to je mogoče potrditi pred sodiščem.
Kučanov imperij doživlja svoj finale. Vse se razkriva in še več se bo razkrilo. Nočna mora nekdanjega predsednika republike stopa iz meglenega jutra. Prišel je namreč nekdo, ki je močnejši od njega in ga peljal tja, kamor noče. Nanj je namreč pokazal Stanovnikov prst, vendar prepozno in brez haska. To so Američani. Evropo so rešili Hitlerja (ne vso, v njen vzhodni del so prvi zavezniki zveze borcev uvozili novega rdeče barve). Potem so jo rešili še totalitarizmov, ko je Reagan v osemdesetih sovjetski imperij primoral k razpustitvi in je popustil tudi krč, ki je držav osrednji del stare celine. Američani so premagali zgodovinsko zlo: to jih usposablja za moralnega arbitra. So tudi veliki slovenski zavezniki. Morda šele z njihovo pomočjo uvidimo, kolikšna je bila prevara, ki jo je Kučanova tovarišija izvršila nad slovenskim narodom.