Četrtkova Tarča je pokazala, da je RTV SLO v mrežah tako finančne prostitucije kot ideološkega nasilja. Moj nastop je preprečila Mojca Pašek Šetinc. Ne ker bi šlo zame, tako smo pisali, tudi ko se je to dogajalo drugim: obstoj črnih list ljudi, ki ne smejo v eter, je za institucijo nacionalnega pomena naravnost kriminalno dejanje. Kot o takem bomo o dogodku tudi poročali v tujini.
A RTV SLO ni samo plen prostitucije, temveč tudi najbolj grobega nasilja nad posamezniki. Prejšnji petek sem bil namreč gost RTV SLO 3. Naenkrat je mimo prišel Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev. Ambrožič je hodil po hodniku, kot so hodili rimski cesarji, samopašen in prepričan, da se mu čisto nič ne more zgoditi. Ko je z enega dela hodnika korakal na drugega, je prišel mimo mene. Postavil sem mu preprosto vprašanje: zakaj nisem prejel nobenega odgovora na mojo – s pravosodnim redom RS utemeljeno zahtevo –, da RTV SLO z enako vnemo, kot je poročala o moji obsodbi v zadevi Pierazzi, poroča tudi o razsodbi Vrhovnega sodišča RS o moji oprostitvi. Vlado Ambrožič mi je v slogu rimskih cesarjev odvrnil: »Sin množičnega morilca ne bo dajal nobenih odgovorov.« V tem pomenu je bilo vedenje Vlada Ambrožiča naravnost nesramno in skregano z vsemi etičnimi pravili, ki bi jih morala takšna institucija spoštovati kot prva. Ambrožič je RTV SLO dojel kot lastno, zasebno stvar, v kateri se lahko obnaša, kot se mu zahoče. Kot pri sebi doma.
Kaj mu daje takšno samozavest? Edini logični odgovor se skriva v tistem, kar mi je Ambrožič tudi dejansko povedal. Da je sin množičnega morilca. In kdo je potem njegov oče: Lado Ambrožič Novljan, ki ima v Ljubljani tudi svojo ulico. In res: pisanje Iva Žajdela, ki je vse svoje raziskovalne moči posvetil razkrivanju stranpoti revolucije (če ima revolucija sploh kakšno pot?), je pri tem dragocen vodnik. Ambrožič je bil namreč poveljnik vojaške enote, ki je zagrešila takšna in drugačna grozodejstva. Tako je najbolj odmevna zgodba o Mavsarjevi družini. Tako: »Srce se mi krči ob mislih, kako polna bolečin, telesnih in duševnih, je morala biti zadnja postaja njihovega križevega pota. Klobuk, najden poleg okrvavljenega noža, dokazuje, da so se najprej besno vrgli na poglavarja družine in ga vpričo vseh zaklali. Nato so v poseben prostor gradu, kamor ogenj ni prodrl, nanosili drv, napravili grmado in jo zažgali. Nanjo so pometali zaklanega očeta in pet drugih članov moje družine. Niti najmlajšemu bratu Stanku, ki je imel komaj devet let, niso prizanesli. Ožgano trupelce je krčevito stiskalo roke k prsim. Prisotni zdravnik je po tem sklepal, da je bil vržen v ogenj še živ. Preden so svoje delo končali, so jih temeljito izropali. Materi so iz ušes iztrgali zlate uhane, verižico z zlato Marijino svetinjico, ki jo je nosila 23 let, so prezrli. Kasneje jo je na dnu pepela našla moja sorodnica. Hranim jo za spomin. Pri vsakem truplu sem ugotovil kakšno podrobnost. Dobil sem nekaj maminih las, očetove čeljusti, bratov čeveljček itd.« (Ivo Žajdela, Šentrupert med revolucijo, Ljubljana, 2012, str. 103) In še: »Ko so očeta hoteli odgnati na zaslišanje, so se ga ostali oklenili in rekli: »Kamor gre ata, gremo tudi mi!« Kaj so natančno počeli z Mavsarjevimi tisti večer, se ne ve. Prebivalci okoliških vasi vedo povedati, da se je kričanje otrok slišalo daleč naokrog. Zalči Breznikar mi je rekla, da se tega spominja, kot bi bilo včeraj. Stali so pri mirnskem pokopališču sv. Helene in poslušali grozljivo otroško kričanje. Pepca Jaki nadaljuje, da so v mlekarni na koncu na vso družino streljali s »šnelfajerco«. Sprva jih noben ni hotel postreliti. Bil je velik jok. Trupla, ki so bila na kupu (nekateri so bili verjetno le ranjeni), so nato polili z bencinom in zažgali.« (Prav tam, str. 105) To je nasilje nad civilisti. Ivo Žajdela piše še o nasilju znotraj partizanske enote (tam je Ambrožič odredil likvidacijo soborca, četudi za to ni obstajal noben razlog) in o nasilju nad vojnimi ujetniki (o pobijanju ujetih vaških stražarjev). Zanimivo bi bilo videti, kako bi se Ambrožič Novljan »odrezal« pred haaškim sodiščem za vojne zločine!?
A Ambrožičevo sporočilo meni – če ga razumem dobesedno – je tole: v revoluciji so si naši očetje prigrabili krvavo oblast. Mi je ne damo iz rok, saj je vse, kar imamo. Zato tudi z ljudmi, ki stopijo proti nam, postopamo po naši volji (nobenega odgovora, npr.). V tej luči ravna tudi Mojca Pašek Šetinc, snaha pravkar preminulega Franca Šetinca, trdorokca iz slovenskih svinčenih let.
Tako ravnajo mnogi, presenetljivo celo tisti, od katerih bi to najmanj pričakovali. Primorsko društvo zgodovinarjev je namreč obsodilo mojo oprostitev na vrhovnem sodišču, in sicer z razlogom, da je bil Pirjevec prvenstveno usmerjen v proučevanje slovenstva na Primorskem, tako pa narodnozaveden, in da sem mu storil krivico ter da je oprostitev nepravična. A Pirjevčeva biografija kaže drugo podobo. Kot Giuseppe Pierrazzi je namreč v tistem času prvenstveno raziskoval Nikola Tomazea in Srbe, nadalje Mazzinijevo in Tommasejevo srečevanje z balkanskimi narodi (Il pensiero e l'azione di Mazzini e Tommaseo nei confronti dei popoli balcanici (1830–1874) – razen če imajo primorski zgodovinarji primorske Slovence za Balkance?), se ukvarjal z izdelavo italijanske slovarske biografike (Dizionario biografico degli italiani, Roma: Istituto della Enciclopedia italiana), z iskanjem slovenskih rusofilov in imaginarne dežele »Slavije« (M. F. Raevskij in slovenski rusofili, Niccolò Tommaseo med Italijo in Slavijo), z ilirizmom (Suvremena javnost u Italiji o Ljudevitu Gaju) itd. itd. (vse po Cobissu), dokler ni odkril »slovenskega naroda« oz. njegovega »največjega sina, Tita«. Pa še tu je iz italijansko-balkansko-slovanskega zgolj prestopil v partijski internacionalizem, podprt s splošno hagiografijo: v uvodu v Tito in tovariši se namreč prvenstveno ukvarja z modro barvo maršalovih oči (sic!).
Kot da je ob petindvajseti obletnici osamosvojitve vsak, ki poskuša biti evropsko normalen, postavljen na črno listo.