Pozitivna Slovenija je po definiciji stranka prevarantov in izdajalcev. Njeno najožje jedro tvorijo ljudje, ki so stranke zamenjali že več kot štirikrat. Alenka Bratušek je tako članica nekdanjih strank LDS, in Zares, nekdanje Liste Hermine Krt iz Kranja in sedaj Pozitivne Slovenije.
Zmoremo v Sloveniji pozitivnega zgolj toliko, da se z usodo svoje države soočamo na takšnih forumih, kot je Zorana Jankovića Pozitivna Slovenija? Nikdar še ni bila zadolžena in obubožana država dlje od tistega bistva, ki smo ga posadili vanjo ob dogodkih leta 1990 in 1991. Kaj se torej sedaj dogaja?
Pisali smo ob preteklih analizah, da gre jedro problemov iskati v času, ki je dve ali celo več desetletij odmaknjen od nas. V čas, ko je v slovenski partiji sedemdesetih let prevladal Milan Kučan. Novejša razkritja iz arhivov namreč kažejo, da je bila partija tista, ki je odrejala tako tok dogodkov v domovini kot tudi umore, ki so jih izvajale udbovske strukture zunaj nje.
Kakšni pa so ljudje, ki so lahko sobivali v takšnem okolju? Kakšen je bil njihov delovnik od osme ure zjutraj do četrte popoldne? Kdaj pa je kdo vprašal koga od tistih, kaj so počeli v službi? Kakšen bi bil odgovor?
Z razkritjem groba Stjepana Crnogorca, ki počiva na ljubljanskih Žalah, vrsta B 36/12, prvi grob, se je razkrila tudi dejavnost udbovskega oddelka A, ki je imel sedež v Ljubljani. Glede na to, da gre za leto 1969, ko je Milan Kučan začenjal svoj vzpon na oblast, ne bo odveč reči, da je seveda moral vedeti za usodo Stjepana Crnogorca, kot tudi za to, kaj se je v Udbi v tistih letih dogajalo.
Milan Kučan tudi ve, kakšno je bilo zakulisje kongresa Pozitivne Slovenije in za koga je zadnji šef Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije navijal na tem kongresu. Vemo, da so on in njegovi ustoličili Jankovića oktobra 2011, prepričani smo tudi tokrat, da je Kučan sam izzval Alenko Bratušek – njena pamet ni povsod po svetu poznana vrlina! – da je sklicala kongres, na katerem, bo izvoljen Zoran Janković. S padcem Janševe vlade pomladi leta 2013 so »strici v ozadju« dosegli premirje znotraj časa, ki jim ga je usoda – in slovensko volilno telo – očitno naklonilo, da so spet enkrat – po toliko in toliko prevarah – obvladali Slovenijo in dosegli tisto, kar so hoteli: vnovični odlog, v zakulisju katerega bodo opravili še zadnje tranzicijske posle.
V zadnjem kongresu Pozitivne Slovenije se je pokazalo prav vse tisto, kar smo leta 1990 hoteli umakniti iz države. Dediščina Jožeta Pučnika je bila spet vnovič prikrajšana.