Tranzicijska nomenklatura premore ob petindvajseti obletnici države moč, ki si je ni bilo mogoče niti misliti, tistega dne ob razglasitvi samostojnosti 26. junija 1991 na ploščadi pred državnim zborom. S tem namenom so pridobili enega od transmisijskih kadrov, ki se je »odlikoval« po tem, da je iz slovenske državnosti napravil leta 2002 doktorat pri Božu Repetu. Kar je že samo po sebi oksimoron, (ne)bistroumni nesmisel. Večkrat, a zaman smo namreč opozarjali, da je Repetovo »zgodovinopisje« nesprejemljivo s stališča metodologije zgodovinske vede, ki zahteva delo v arhivih in s primarnim materialom. Repetovo pisanje pa je publicistika, podšita z neskončnim številom političnih klicajev.
Tako Repetov doktor sedaj, ne glede na vsa opozorila, pripravlja »monografijo« o očetu slovenskega naroda, ki bo posvečena Francetu Bučarju. Kučanova levica bo poskrbela preko satelitov v medijih, da bo dobila status kultnega objekta. Tako kot se je to zgodilo prvič, ko so v tej zvezi uporabili Janeza Stanovnika. Ker imajo postkomunisti vso oblast, si lahko preko medijev privoščijo pisati zgodovino »za širše potrebe«. Najgloblji problem je, da so izbrali avtorja, ki je knjigo z naslovom Jože Pučnik – oče slovenskega naroda (to je bilo temeljno sporočilo) že napisal, pač v nekih drugih časih. Izbrali so avtorja, ki je sicer intelektualni približek ničesar, ampak vseeno. Ljudje na demokratični sredini ga (še) imajo za svojega, zato je za nomenklaturo bistveno naslednje: ljudje bi ob petindvajsetletnici osamosvojitve utegnili razumeti, da Jože Pučnik ni bil tisto, za kar so ga imeli, to je oče slovenske državnosti (in naroda). Posebno tisti, ki jim pojem domovine še največ pomeni.
Novi oče slovenske države je tako rojen v »laboratorijih«, ki so spočeli še sleherno prevaro na desnici. France Bučar oče naroda? To moramo kar najgloblje premisliti. France Bučar je namreč začetek in konec (in kar je bilo vmes) svoje kariere žrtvoval preživetju partijske kaste. Oktobra 2011 je prišel na Magistrat podpret Zorana Jankovića, ki je človek – kot vemo iz medijev –, udeležen v slehernih rabotah. France Bučar je to vedel, a je kljub temu odšel storit to dejanje. Neki spreten oportunist, ki se sicer skriva za frančiškansko kuto, je tedaj hitel po Ljubljani razlagati, da France Bučar podpira Jankovića, češ da bo Janez Janša spremenil njegovo, Bučarjevo(?) ustavo. A ustava je last vsega slovenstva in nihče si je ne more lastiti.
A tudi začetek »kariere« Franceta Bučarja je zastrašujoč. V Ampak, glasilu Nove revije, piše: »Res sem bil leta 1991 po nalogu Liberalne stranke na lastne stroške v Argentini. Tako sem se srečal tudi z nekaterimi starejšimi slovenskimi domobranci v tamkajšnjem domu starostnikov. Dva od navzočih sta bila doma iz Kamnika. Med drugim so mi povedali naslednje trditve, ki sem si jih zapisal. Ko sem jim pokazal neko fotografijo iz tedanje slovenske skupščine, so mi zgroženi povedali, da so na njej v podobi tedanjega predsednika parlamenta spoznali osebo, ki jim je, oblečena v partizansko uniformo, ob vračanju v Jugoslavijo na železniški postaji v Pliberku, jemala ure in druge vredne predmete« (Vitomir Gros, Ali je bilo res dogovorjeno vračanje vojnih ujetnikov?, v Ampak, junij–julij 2004, str. 98).
To moramo vzeti v kontekstu Bučarjevega delovanja za glasilo Ampak. Bučar je bil ob priložnosti kandidature za »očeta naroda« na predsedniških volitvah 2002 (št.19) deležen korektnega intervjuja urednika revije. Pravzaprav mu je bil spraševalec več kot naklonjen. A intervju je nenavaden, njegov prvi stavek je: »Odgovorov na vprašanja, ki jih objavljamo med črtama, dr. France Bučar ni avtoriziral«. In v intervjuju je odlomek, kjer so zgolj vprašanja in nobenega odgovora, to je izjemen primer glede na zvrstnost slovenskih publicističnih besedil. Česa takega še ni bilo. In vprašanja, ki so na vekomaj ostala brez odgovora? »1. Vaše partizansko obdobje poznamo bolje kot vašo poznejšo vključitev v KNOJ ter predvsem Ozno, politično policijo, ki je po vojni izvajala nalogo fizičnega iztrebljanja političnih nasprotnikov. Kakšne konkretne naloge ste imeli v Ozni?» (brez odgovora). »2. Povojni čas je bil obdobje, v katerem se je dogajal najhujši teror. Kako ste to spremljali takrat?« (brez odgovora). »3. Bili ste politkomisar v jurišni četi. Kaj vas je v partizanih pritegnilo, da ste vstopili v partijo?» (brez odgovora). »Oče naroda« je tedaj pristal na sramotnem petem mestu. Prvi je bil Janez Drnovšek, druga Barbara Brezigar, tretji Zmago Jelinčič, četrti France Arhar, peti šele on. Osamosvojitveni naboj je tedaj v večini prešel na drugo uvrščeno, Barbaro Brezigar. Nič drugače ne moremo zaključiti, kot da so ljudje Franceta Bučarja in njegov slalom za potrebe restavracije partijskega režima spregledali.
A miniti je moralo še osem let, da se je v Zavezi pojavil zapis Antonije Čelesnik. Šlo je za pričevanje, ki je potrdilo, kako globoko je bil France Bučar vpleten v zločine zoper človečnost tiste krvave pomladi 1945: »Še danes me spreleti srh, če samo pomislim na železniško postajo, na oborožene partizane, ki so nas kot živino gnali v vagone. Vedeli smo, da nas vračajo. Obraz partizana z brzostrelko, ki je prežal na nas, imam še danes pred očmi: obraz dr. Franceta Bučarja.« In ko se je France Bučar v javnosti pojavil v slovenski zgodovini zadnjič, je to imelo dve bistveni lastnosti, ki sta označili tudi njegov prvi nastop, leta 1945 v Vetrinju. Zlo in poskus njegovega zakritja. Bilo je ob priložnosti, ko so iz Pena izključevali Janeza Janšo. »Dajmo to napravit tako, da se ne bo na zunaj videlo kot (politični) obračun,« se je pridušal Bučar. To je bila tako rekoč njegova skrita partijska oporoka. Zadnje pol-javne besede.
Drugo leto se bomo spominjali stoletnice dogodka, ki je v zgodovini človeštva pustil za seboj največ žrtev: oktobrske revolucije in začetka komunističnih diktatur na planetu. Tedaj bo kakšen od svetovnih medijev moral poročati o neznanem, malem narodu, kjer je komunizem še stoletje po »uradni inavguraciji« živ kot prvi dan. In morda bodo kot čudež potvarjanja prevedli celo knjigo o njegovem »očetu«. Bomo vsaj nekje pomembni.