Imena Mojce Pašek Šetinc, Lada Ambrožiča in Jadranke Rebernik bodo predana mednarodni javnosti zaradi zlorabe položaja v javnem zavodu RTV SLO. Gre za sicer nenehen proces, ki je vrh dosegel z zadnjimi dogodki v Tarči Hanzi TV. Mojca Pašek Šetinc je nastopila zato, da je eliminirala predstavnika Zbora za republiko. To je storila proti zakonu, ki RTV SLO ureja. A svoj položaj je zlorabila že nekajkrat, najbolj očitno je bilo to pri ekonomsko-propagandnem izdelku proti prodaji Mercatorja. Ta je bil narejen in avtorsko signiran v istem času, ko je njen sedanji partner, sin Franceta Šetinca, trdorokca iz svinčenih let – hkrati tudi urednika Dela –, tajno lobiral za isto stvar. Raziskave bodo pokazale, koliko je še bilo poslov, ki jih je urejal Šetinc mlajši, za njihovo promocijo pa skrbela Mojca P.
Lado Ambrožič je človek enako totalitarnega formata. Na pritožbe Zbora za republiko in tudi osebne pritožbe, formalno oddane po vseh predpisih na spletnem forumu RTV SLO, zakaj se v teh primerih zlorablja RTV SLO, katere lastniki in plačniki smo vsi državljani, ni bilo nobenega odgovora. Pač, odgovor Lada Ambrožiča, da on kot sin množičnega morilca ne bo dajal nikakršnih odgovorov. Da si to lahko dovoli. Tu je pismo, ki je bilo neposredno po oprostitvi pisca spodnjih vrstic v zadevi Pierazzi poslano varuhu pravic gledalcev RTV SLO Ladu Ambrožiču. Avtor sem podpisani: »Ne glede na mojo pisno urgenco na RTV SLO ter poslano sodbo uredništvu Odmevov se krivica, ki se mi je zgodila, ni popravila. RTV SLO je o moji obsodbi na prvi in drugi stopnji poročala, pa ne samo to. Jožetu Pirjevcu je dajala ekskluzivne priložnosti, da je o procesu razpravljal (tudi v Odmevih) in ga prikazovala slovenski javnosti tako, kot ga je sama videla, kar pa ni bilo objektivno.
V zadnjih dneh je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo prvo- in drugostopenjskega sodišča in me oprostilo vsake krivde. To je storilo v skladu s sojenji na Evropskem sodišču za človekove pravice in upoštevaje pravosodni standard RS. Ne samo da RTV SLO ni poročala o tem (pa sem nekajkrat urgiral, po e-pošti, mobilnem telefonu in v obliki sms-sporočila), nihče se niti ni odzval, zakaj je to pot potreben molk.
Pričakujem, da bom imel enako možnost kot Jože Pirjevec nastopiti v Odmevih ali v enako gledani oddaji z razsodbo VS RS in da bom lahko pojasnil napredek v pravosodnem standardu, ki zadeva najprej in predvsem novinarje, kar pa so zaposleni v vaši hiši pred menoj, in bi morali biti življenjsko zainteresirani za takšno novico. Postavlja namreč standard, po katerem bo lahko tudi marsikdo od njih oproščen, če se bo znašel pred neresnično obtožbo.«
Pismo je bilo poslano 21. marca 2016 in do danes ni bilo odgovora. Sinovi množičnih morilcev pač ne odgovarjajo. Ali pač bodo odgovarjali, ko se bo pritožba s prevedenim dosjejem »narodnega heroja« Lada Ambrožiča Novljana, množičnega morilca po vseh kriterijih haaških konvencij (zločini proti civilistom, proti borcem v lastnih enotah in zločini proti vojnim ujetnikom: vir zgodovinske raziskave Iva Žajdela), znašla v evropskih medijih, vse utemeljeno z zakonskimi podlagami. Kajti skupaj s parom Pašek Šetinc se brez dvoma bo. Tako smo ravnali v primeru Branko Masleša, Zvonko Fišer (in Helena Vidic). Ta imena so postala del evropske zavesti glede totalitarnih recidivov v tranziciji. Če bi kdo od teh ljudi želel kandidirati za kakšno mesto v Evropi, bi se avtomatično sprožil škandal.
To bo samo žebelj v krsto Kučanove tranzicijske levice, ki se je skupaj s Špelo Kučan in njeno novo »službo« v Ženevi za 5000 evrov, skupaj s Škrabčevim plenjenjem Intereurope, predvsem pa z razpadom dveh temeljnih političnih struktur, ki sta omogočili zmago na volitvah 2014, to je s Cerarjevo stranko SMC in Združeno levico, znašla v ogrožajočem pad položaju. Tega bi ji še uspelo sanirati, a ga ne more, zakaj prav migranti so volilno telo pomaknili precej v desno.
Ljudi je samo še strah. Položaj za tranzicijsko levico, ki obvladuje vse medije (in vse podsisteme države), je še posebej problematičen zaradi digitalne evolucije internetnih in družabnih omrežij, ki so napravila standardna sredstva obveščanja (Hanzi TV ali severnokorejsko oddajo Preverjeno žene Jankovićeve glasovalne roke v MOL Gregorja Tomca Alenke Arko) za neučinkovita. Polom režimskih medijev je bil očiten pri dveh projektih, ki sta bila za Kučanovo mafijsko strukturo bistvena, oba pa sta merila v poskus pridobitve novih naturaliziranih volivcev: eden je bil referendum o zakonu o istospolnem partnerstvu, drugi projekt pridobivanja soglasja za implantacijo kakšnih 200.000 novih državljanov, rekrutiranih med agresivnimi migranti iz t. i. nabirke Angele Merkel na Bližnjem vzhodu. Oba sta v celoti propadla.
Ljudje, ki danes delujejo v uradnih medijih, so ne samo neprofesionalni, temveč nevredni opravljanja svojega poklica. Z njimi je nekaj osebnostno narobe, če je poklic tisti, ki človeka v poštenosti in integriteti njegovih funkcij določa. In določa ga. Soočeni smo s slepimi črevesi mnogih in brezštevilnih blebetačev, ki nas s tega ali drugega kanala tega ali onega javnega medija tako ali drugače prepričujejo, da je črno belo in belo črno. In pri tem ne razmišljajo, o čem sploh govorijo.
Po slabem tednu smo se vrnili iz Pariza, kjer smo na najstarejši evropski univerzi Sorboni imeli privilegij, da smo lahko francoskim študentom govorili o srži zahodne (francoske) kulture, o Rodinovih plastikah in Dantejevem peklu. In o Charlesu Baudelairu. A še večji privilegij je bil živeti v normalnosti odprte družbe, v sproščenosti medijev, v katerih ljudje, kot so Jadranka Rebernik, Mojca Pašek Šetinc, Lado Ambrožič in še tisoč prisklednikov, ki so žalostna realnost 90 odstotkov slovenskih medijev, ne bi imelo kaj početi. Francija je namreč politično odprta in medijsko sproščena dežela. Tam uspeš, če si pameten. To pa zato, ker je medijska pluralnost sama po sebi razumljiva vzporednica intelektualni pluralnosti, ki gre v korak z drugimi mehanizmi demokratične konkurence, ki tvorijo odprto družbo.
Izziv za prihodnost!