Kaj je bila obveščevalna služba JLA, pove podatek iz uradne srbske enciklopedije: »Močno zaledje svoje moči je imela JLA v KOS-u, tajni vojni službi državne varnosti, ki je izvajala nadzor nad pomembnimi dejavniki družbenega življenja v SFRJ. KOS je imela  široko mrežo zaupnikov«.

V Sloveniji se sicer ne bo zgodilo nič, a zgodilo in premaknilo se bo v evropskih gremijih. Namreč: Jugoslovanska ljudska armada je nehala obstajati 20. maja 1992, nemudoma po incidentu (17. maja 1992, ko je bila uničena središčna baza njenega letalstva v Željavi, stala je skoraj 8 milijard tedanjih dolarjev, večino na kredite). Do tedaj pa je – poleg vseh zločinov, ki jih je zagrešila v letu 1945 njena predhodnica (NOVJ – JA),  imela za seboj masakre v vojni za Hrvaško (Vukovar, Dubrovnik, november 1991), začetek vojne v BiH (osamosvojila se je marca 1992), da o vojni za Slovenijo sploh ne govorimo. V svojem naboru aktivnih oficirjev je štela celih devetindevetdeset odstotkov članov Zveze komunistov SFRJ, to jo je opredeljevalo kot eno najbolj ideološko homogenih armad. Če k temu dodamo še povojne masakre (npr. bleiburški marš smrti) in ugotovimo skupno število mrtvih, ki presega številko tri četrtine milijona (referat Aleksandra Rankovića na enem od plenarnih srečanj povojnega vrha FLRJ v začetku petdesetih let), bomo ime JLA povezovali s strahotami človeštva, kakršne pomnimo v imenih Treblinka, Majdanek ali Oświęcim. JLA je bila totalitarna pošast svojega stoletja.

Velika večina žrtev v balkanskih vojnah je bila – med civilisti (spomnimo se masakra na ulici Vase Miškina 27. maja 1992, ko so granate JLA ubile ali ranile skoraj sto civilistov, ki so čakali v vrsti za kruh) povzročena prav z orožjem tiste sile, ki ji je kot sodelavec služil Andrej Ferlinc. S tega stališča je tudi jasno, da na haaškem sodišču, ki sodi za zločine proti človečnosti, JLA nastopa kot integralni krivec. Zoper njo obstaja kar precej judikatov.

Janez Janša je bil prvi, ki je v tedanji Mladini začel (skupaj s sodelavci) razkrivati vse nepravilnosti najmočnejše institucije tedanjega totalitarnega režima, trdnjave bratstva in enotnosti, kot so ji rekli, JLA. Za to je bil v prejšnjem režimu tudi obsojen in je kazen prestajal v isti kaznilnici, v kateri je, ko nastajajo te vrstice. Leta 1995 je bila njegova obsodba spoznana za zmotno in bil je oproščen sleherne krivde. Logično vprašanje na tej stopnji, seveda za evropsko, ne za slovensko javnost, je, kje je zagotovljena neodvisnost sojenja in nepristranskost oseb, udeleženih v sodnih postopkih (statut Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu), če je tožilec oseba, ki je sodeloval  s tajno službo nekdanje oborožene sile nedemokratičnega sistema, zoper katero je njegova žrtev pred 25 leti odločno nastopala, bila za to tudi obsojena in naposled rehabilitirana? Gre za maščevanje? Kako iste podatke uskladiti s »plavim«, kot se v istem arhivu sodelavcev naslednice Kosa pojavlja ime Milana Kučana, če pa ga je dvorni novinar natanko šest let tega v Nedeljskem dnevniku – ki ga spet ureja najožji krvni sorodnik človeka, ki je bil v sedemdesetih letih postavljen za najtršo partijsko represijo v RS – razglasil za avtorja velikega poka (september 2008). Šele po razkritjih Romana Leljaka smo ta dejstva povezali v koherentno celoto. Tu omenimo še nastop Ivana Zidarja v slovenskem parlamentu novembra 2002, ki dokaj enigmatično – uporabljajoč pojem »plavi« – dozdevno potrjuje gornja dejstva.

Kar iz tega sledi, je spoznanje, da nikakršno objektivno pravosodje ne more delovati na podoben način: v temeljnem nesorazmerju je s samim seboj in bistvom svojega poslanstva. Naj omenim še sodnico Heleno Bizjak Vidic, ki je na drugi obravnavi primera Giuseppe Pierazzi oz. Giuseppe Pirjevec (njegovo uradno ime V Commune di Trieste novembra 2002) proti avtorju na obravnavi veliko časa refleksno prikimavala eni od strank v postopku, ko je ta govorila. Ne povem, ali meni ali Giuseppu Pirjevcu, dejstvo pa je, da me je to dobesedno pretreslo. Če želite, povem tudi, da sem rajši po krivici obsojen, kot da sodnica meni kaže znamenja simpatije ali strinjanja. In seveda narobe.

Žal vse te stvari ne bodo imele nobenega učinka v domovini. Bodo pa imele v evropski zvezi in v širšem svetu. Razmerje KOS JLA–Andrej Ferlinc–Janez Janša bo na Evropskem sodišču za človekove pravice morda še temeljiteje vplivalo na oprostitev nedolžnega očeta dveh malih otrok, kot se to na prvi pogled zdi.

V zvezi z zadnjimi dogodki bi ne smeli izgubiti niti kančka optimizma. Postkomunisti so v zadnjih dveh letih ugrabili večino države, dosegli so celo dvotretjinski kvorum. A predsednica Nove Slovenije in vodja poslanske skupine NSI, Matej Tonin, do katerega smo imeli zelo upravičeno veliko zadržkov, sta pri tem reševala zadnjo čast Slovenije. Očitno gre ljudem, ki so zaposleni v državnih jaslih, še vse predobro, da bi razmišljali o tem, da jim jutri ne bo šlo ne dobro ne slabo, ampak nikakor (primerjave, ki jih neodvisni časopisi objavljajo glede na razmerje zadolženosti in ustvarjanja držav, ki so 1. maja 2004 vstopile v EU). Reformne moči so v zadnji RS upadle pod ustavno tretjinsko večino. A Slovenci bi bili izročeni še večjemu brezupu glede prihodnosti, če bi se kohezivno jedro koalicije Slovenija razklalo. Če bi SDS v opoziciji ostala sama.

Ljudmila Novak je drugič v svoji karieri zmogla pogum, s katerim je nekdanjim krščanskim demokratom vrnila čast (L. Peterle je tu izvzet, o Viktorju Blažiču, Francetu Miklavčiču in koaliciji 1992 bomo pisali naslednjič). To je malo upanje za domovino. Naslednje pa je, da glavno mesto državne prestolnice, kot je veljalo za Srbijo v zadnjih petnajstih letih postane – Haag.