Dobesedno pritisnilo je na državljane. Dobili smo celo serijo finančnih, fiskalnih in vsakršnih obveznosti, spričo katerih je srednjeveška »desetina« idilična beseda. Leta 2013 smo postali tlačani tranzicijske republike, ki ji vlada najmanj kompetentna ekipa, kakršna je na tem mestu stala od leta 1990 naprej. Jagodni izbor tretje lige, kateremu se pomanjkljivo inteligentna, zato pa toliko bolj samopašna predsednica vlade poda toliko kot srebrna kupola vrhu božično-novoletne jelke. Bolj ubrani v neumnostih in splošni nesposobnosti bi ne mogli biti.
Ta vlada je zato v letu 2013 sprejela kar memorialno število ukrepov, ki iz državljanov res delajo tlačane, iz njihovega bivanja v RS pa tlako. Višji DDV, napoved nepremičninskih obdavčitev, podvojitev cene vinjet, poseganje v zasebnost z bojem zoper »sivo ekonomijo«, katerega integralna sestavina postaja kontrola dela varušk otrok ter prepoved točenja vina iz odprtih steklenic. Naslednji poseg v zasebnost je napoved policijske represije nad domovanjem in osebnimi računalniki (njihovimi stiki z medmrežjem). Vse bomo preverili, vse bomo nadzorovali! Kmalu bo prišel čas, ko bodo ljudje razmišljali, ali smejo vozilo, s katerim se peljejo na božično kosilo k prijateljem, imeti opremljeno z osnovnim orodjem (npr. z izvijačem in kleščami). Tvegali bodo namreč, da jih cariniki – morda pa v perspektivi angažirani, lovci, ribiči, delavci v pesjakih in živalskih zavetiščih, kdo ve? – ne pričakajo iznenada in jih oglobijo zaradi »suma sprejema obljube nagrade« za delo na črno pri znancih, sorodnikih. Lepo ste se skrili za praznični čas, utegnemo kaj kmalu poslušati ob najbolj »svetih« priložnostih v letu.
Ta oblast se ne utrjuje samo z negativnimi ukrepi, temveč to dejavnost vešče spaja z ideološkim betoniranjem, katerega vzporednica je neusmiljeno odstranjevanje vsakogar, ki bi jih v njihovi slepi norosti ogrožal. Kje smo to že videli? Med državljansko vojno! Prav zato transmisijsko omrežje, ki je vzpostavilo Alenko Bratušek, ne more obstajati brez ortodoksne boljševistične podlage. Najsvetejše se je razodelo v NOB in se kasneje utrjevalo skozi desetletja, učijo. Partija je iz češčenja same sebe napravila religiozni kult: ko je ugotovila, da lahko zgolj na njegovi osnovi obstane v zgodovini, je do nje izgubila sleherno razmerje. Vse, kar se je zgodilo, se je zgodilo zgolj v meri, v kateri je soodnosno s partijskimi dogodki. Drugo ne obstaja.
In ta zgodovina se ponavlja. Bratuškova in njeni so 26. aprila nesrečnega leta 2013 hiteli v Stožice, da bi s pesmijo, recitali, splošnim vedenjem in vsem, kar k temu spada, potrdili religiozni vzorec rdeče revolucije, to so storili z najbolj univerzalnim namenom. S klicanjem in prepevanjem laži so potrdili, da so vzvišeni nad zgodovino, tako pa tudi nad sedanjostjo – in ljudmi v njej. Tako so vselej ravnali. V tem smislu moramo ponovno navesti temeljno besedilo, ki določa tok dogajanja v domovini, vse od usodne aprilske prigode iz leta 1941. Komunisti niso reagirali, ko so okupatorji napadli tedanjo domovino. Kako tudi bi, njihov vrhunski hozjajin je bil v paktu z napadalcem. Zganili so se, ko se je Hitler lotil Stalina: po zgodovinskih virih smemo sklepati, da je to storil zategadelj, ker bi sicer on napadel njega. Bilo je samo vprašanje časa. Šlo je za oblast nad svetom. Ali eden ali drugi, tretje možnosti ni bilo.
Prav zato je šlo tudi slovenskim in jugoslovanskim komunistom. To najbolje kaže prvo besedilo, s katerim so poleti 1941 stopili v javnost. Ker je strašno aktualno, ga ne boste našli v nobenem od javnih občil tranzicijske države. Govorimo o odlokih, ki jih je 16. septembra 1941 sprejel vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ob soglasju najvišjega jugoslovanskega partijskega vodstva. Na ta način je sebe konstituiral v Slovenski narodni osvobodilni odbor (SNOO) in sprejel »zakon«, s katerim je vsak odpor okupatorju zunaj Osvobodilne fronte označil kot narodno izdajo. Tako: »Slovenski narodni osvobodilni odbor za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira Osvobodilne fronte slovenskega naroda je v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo«. Zaščitni odlok je definiral tudi kazni za tisto, kar je opredeljeval kot »izdajo«. Tako v prvem členu beremo: »Izdajalci se kaznujejo s smrtjo. Izdajalec je: 1. Denunciant. 2. Kdor stopi neposredno ali posredno v stik z oblastniki okupatorjev ali z drugimi sovražniki svobode slovenskega naroda ali z njihovimi zaupniki zaradi uničevanja ali trajne okrnitve politične svobode in samostojnosti. 3. Kdor zaradi svoje ali sebične skupinske koristi zbira in odvaja narodne sile za borbo proti osvoboditvi slovenskega naroda ali nudi za tako borbo pomoč s kakršnimi koli sredstvi.« Odlok predvideva tudi drakonsko izvrševanje sankcij: »Dejanja po členih I. do IV. sodijo posebna sodišča. Postopanje je naglo, ustno in tajno. Osebno zasliševanje krivca ni potrebno. Proti razsodbi sodišča ni pritožbe. Kazen se izvrši takoj na način in po osebah, ki jih določi sodišče.«
Živost teh dokumentov, več kot sedemdeset let po njihovem nastanku, je neverjetna. Prav v luči odlokov SNOO šele lahko razumemo, zakaj je vse, kar je v Sloveniji od leta 1990 naprej nastalo zunaj partijskega vzorca, bilo obsojeno na uničenje. Ugonobili so Jožeta Pučnika, nato Demos, kasneje še Krščanske demokrate: za njimi Slovensko ljudsko stranko; vzporedno so uničevali in uničili (z redkimi izjemami) sleherno pobudo, ki je izstopala na medijskem področju ter hotela biti del avtonomne Evrope in razvitega sveta. Uničili so tudi Cerkev. Sedaj uničujejo zadnje, kar jim je še ostalo na poti: osamosvojitev in Janeza Janšo. Zgodbe o t. i. nakupu zemljišča v Trenti ne bomo tu ponovno obujali: povemo le, da zanjo slišimo vsakič, ko nomenklaturi kaže slabo: novembra 2011, tik pred volitvami, ob ustanovitvi slabe banke januarja 2013 in ob razkritju megalomanskega ropa v bančnem sektorju decembra 2013. Trendi v letu 2013 pa kažejo, da jim sedaj ni napoti več samo Janez Janša, temveč tudi državljani.
Pogum ob prvem januarju 2014!