Če hoče človek res kaj povedati ljudem, ne sme nikdar pisati o sebi ali predstavljati sveta, kot ga vidi skozi lastno perspektivo. Veliki avtorji francoske literature so celo postavili zlato pravilo takšne dejavnosti, ki pravi: pisatelj je v svojem delu navzoč tako kot Bog v stvarstvu: razviden je povsod, a prisoten nikjer.

Bralec bo to imel za vnemar in bo oprostil, če sporočim, kakšno občutje me je navdajalo prejšnji četrtek dopoldne, ko sem prispel na pariško letališče Charles de Gaulle in se – hvaležen dragemu prijatelju Francetu Turšiču, ki ga Reporterju ni treba predstavljati – z njim zapeljal po eni od obvoznic, ki aerodrom povezujejo s francosko metropolo. Četudi sem to pot v zadnjih petnajstih letih svojega življenja opravil ničkolikokrat – za kar sem usodi še posebej hvaležen – me nikoli ni prevzela spontana misel, kot se je oblikovala tisti trenutek, ko so se krivine ceste, ki vodijo z letališča, poravnale s perspektivo, na katere koncu je stalo simbolno središče Pariza, Eifflov stolp. Začutil sem, da se vračam v civilizacijo.

K temu moram pridati, da se je po četrtkovih intenzivnih obveznostih, ki jih je terjal prvi dan, ta občutek še okrepil, ko sem zvečer sklenil – v maniri raziskovalnega novinarstva preživeti štiri, pet ur pred vsemi kanali, ki jih ponuja francoska kabelska televizija v Parizu. Rezultat tega »raziskovanja« je bilo pričakovano spoznanje, da je v primerjavi s slovensko francoska televizija normalna, v temeljnem pomenu besede. Je civilizirana. Še tako tenko zašiljeno uho in sokolji vid, ki preiskujeta ekran, ne moreta niti v eni sami komponenti odkriti ničesar, kar bi služilo takšnemu ali drugačnemu kršenju prvih pravil civilizacije 21. stoletja, ki velevajo, da imajo vsi državljani republike pravico do enake obveščenosti in da mediji igrajo pozitivno vlogo v tem procesu. Na nobeni od francoskih televizij ni namreč mogoče razbrati niti senčice kakršnegakoli podajanja »apriorne resnice« ali subverzivnega prikazovanja dejstev, ki bi škodilo eni in koristilo drugi politični opciji v republiki. Če politik zasluži grajo, bo grajan, če zasluži hvalo, bo pohvaljen. Seveda gre z roko v roki, da takšna televizija tudi ne posreduje slušateljem in gledalcem namigovanja na kakršno koli totalitarno obliko političnega sistema. Rdeče zvezde, proletarske zastave, praporov »prvoborcev« ne boste videli nikjer. V isti obvezni simetričnosti, kot ne boste srečali simbolov nacističnega režima.

Slovenska medijska scena se mi je s tega stališča vnovič zazdela kot veličastno grotesken Liliput. Sinovi serijskih morilcev (Lado Ambrožič in njegov oče ter njegova vloga v poboju Mavsarjeve družine, kot jo je predstavil Ivo Žajdela), bi ne mogli ničesar iskati v medijih odprtega sveta, kakršen je npr. francoski javni prostor. Tu ni prostora za nobene manipulacije, kakršne si vsak dan privoščijo uredništva televizijskih in radijskih programov, od Ksenije Horvat Petrovčič in njenega »uslišanca« Janeza Lombergarja do Tomažev Vrabcev ali Pavlov Perovičev, Katij Šipek ali Špel Šeruga, vsa ta imena lahko berete tudi v anagramih. S tem hočemo povedati, da v medijih demokratičnega sveta posameznik v informativnem programu stoji za svojo identiteto, tako kot stoji za besedo, ki jo v medij sporoča. Pri nas pa identitete posameznikov ne poznamo, je samo služnostna funkcija ljudi, ki se prigrizejo do kamere (ali oblasti) in potem to vzdržujejo, ne glede na kakršno koli etično, moralno ali širše normativno pravilo. Svojo funkcijo redno zlorabljajo.

V manjši meri se to dogaja – mutatis mutandis – na manjših medijih, s toliko večjim vektorskim pospeškom. Poglejte si zgolj transformacijo, ki jo je pomembni portal Siol.net prehodil od časa, ko je bil urednik Vinko Vasle, do današnjega dne, ko je temu spačku za mesec ali dva svojo identiteto posodil t. i. Uroš Urbas (po tem ga bodo brez pomisleka zamenjali, kot so zamenjali v enem samem letu že pet urednikov pred njim). Če so primeri v zgornjih odstavkih primerljivi s pojmom »hlapcev«, kakršne je v svoji nepozabni drami artikuliral Ivan Cankar, je t. i. U2 (Uroš Urbas, kot se inkognito podpisuje) zgolj – hlapčič: umazano delo čiščenja medijskega ali vsekakršnega prostora so morali vedno opraviti najnižji po činu. Tako je bilo že od Cirila Pucka naprej. To tudi rade volje, sprejemajoč vsako vrsto odpustka počne. Zgolj te vrste mediji so lahko tudi najpomembnejšo odločitev prejšnjega tedna, namreč prestavitev kongresa Pozitivne Slovenije za nedoločen čas, pospremili v javni prostor brez bistvenega komentarja. Bistven komentar pa gre v dve smeri. Prva in najpomembnejša: Slovenija vnovič postaja ujetnica partijskih kongresov, na katerih so takšni in drugačni delegati s tem ali onim manevrom vodili ljudstvo za nos, ko so se šli nove in nove frakcijske boje. Pozitivna Slovenija je anahronističen spaček te vrste dejavnosti, hkrati pa kaže tudi na docela abnormalno klimo, ki spričo – spet docela abnormalnih medijev – vlada v državi.

Dejstvo je, da bi kongres Pozitivne Slovenije moral biti, in to ne glede na sklepe izvršilnega odbora stranke. Šele Svet stranke je pooblaščen, da se o tej zadevi izreka opolnomočeno. Tako govori statut Pozitivne Slovenije. Ta dobesedno pravi: »Svet je najvišji organ stranke med kongresoma: obravnava delo izvršnega odbora stranke, predsednice ali predsednika stranke; spremlja izpolnjevanje programa in kongresnih usmeritev stranke ter daje politične smernice za delo stranke in njenih organov med kongresoma.« Ko Jani Möderndorfer govori, da bodo odločitve Sveta PS nepomembne za razvoj prihodnjih dogodkov, počne isto, kar so počeli njegovi predhodniki, v stranki pobudnika in največjega zaščitnika Zorana Jankovića, v partiji Milana Kučana. S kongresi so manipulirali. Preložitve kongresa ne bi smel sprejeti izvršilni odbor, temveč zgolj Svet stranke. Da se je to zgodilo, kaže na veliko manipulacijo, ki bo nelegitimno oblast koalicije podaljšala do tistega trenutka, ko se bo njim to zdelo potrebno. Tako so namreč razglasili.

Pariz je v vseh smislih res daleč od Jankovićeve Ljubljane.