Zunanji ministri držav članic EU prejšnji torek zopet niso podprli predloga Avstrije o zamrznitvi pristopnih pogajanj Turčije za članstvo v EU. In to kljub jasnemu sklepu Evropskega parlamenta, ki je novembra s 471 glasovi za in samo 37 glasovi proti izglasoval sicer neobvezujočo resolucijo o zamrznitvi pristopnih pogajanj Turčije. Politični avtizem evropske vladajoče kaste je prav neverjeten. Ne le da ignorira razumne in argumentirane predloge članic, sklepe Evropskega parlamenta, prevladujoče javno mnenje, ampak je v celoti izgubila stik z realnostjo. Nadaljevanje pristopnih pogajanj z državo, ki v zadnjih šestih mesecih po spodletelem vojaškem udaru drsi v islamistično diktaturo, pomeni derogiranje vseh načel, na katerih je utemeljena Evropska unija, hkrati je v popolnem nasprotju z interesi Evropejcev. In nenazadnje geopolitični vidik, Turčija je država, ki ima na evropskem kontinentu samo štiri odstotke svojega ozemlja. Štiri odstotke! Kakšna evropska zveza pa bo EU, če bo mejila na Iran, Irak in Sirijo? Evrokratom se je v njihovih imperialnih širitvenih blodnjah popolnoma odpeljalo. Muslimanska Turčija ni evropska država, Turki niso Evropejci in ne sodijo v EU.
Argumenti evropskih turkofilov za ohranitev pristopnega dialoga kažejo njihovo intelektualno uboštvo. EU naj bi bila življenjsko zainteresirana za članstvo Turčije zaradi njene domnevne partnerske vloge pri obvladovanju migrantskih tokov. Po tem videnju naj bi letos spomladi sklenjen migrantski sporazum med EU in Turčijo zagotovil stabilizacijo migrantskih tokov v Sredozemlju. Kakšna zabloda! Makedonija je z zaprtjem meje za nezakonite migrante za obrambo EU naredila več kot vsa evropska diplomacija. Ironija pri tem je, da država sploh še ni članica zveze. Podpisani sporazum je velika sramota in kapitulacija EU pred Turčijo. Gre za takšne vrste defetizem evropskih političnih elit, kot ga je 1938. omogočil münchenski sporazum. Evropski politiki so se takrat zaradi grozljivih posledic 1. svetovne vojne vdajali iluzijam appeasementa, pomiritve z nacifašizmom, ali pa se z njim celo odkrito spogledovali. Merklova, Juncker, Tusk, Hollande so sodobni daladierji in chamberlaini, politične kreature, ki upajo na pomiritev z islamskim fašizmom. Zanjo so pripravljeni žrtvovati vsa evropska načela in vrednote. Predsedniku Turčije Reçepu Tayyipu Erdoganu pa s spodbujanjem nezakonitega preseljevanja semitskih in negroidnih muslimanov v Evropo uspeva tisto, kar je spodletelo Sulejmanu Veličastnemu v šestnajstem ali Mehmedu IV. v sedemnajstem stoletju.
Turčija vseskozi uporablja ekspedit nezakonitih migrantov v Evropo kot sredstvo izsiljevanja. Namesto da bi EU z vsemi sredstvi, tudi vojaško silo, zavarovala svoje meje, turški državi odobrava tri milijarde evrov pomoči, napoveduje sprostitev vizumskega režima in pospešitev pristopnih pogajanj. Mornarici in obalni straži Grčije in Italije so postale pomorske karikature, ki se namesto z obrambo južnih meja Evrope ukvarjajo z brezplačnim prevozom nezakonitih migrantov na območje EU. Frontex, agencijo EU za varovanje meja, pa glede na porazne rezultate dela težko označim drugače kot turistično agencijo bruseljskih sinekurnikov. Žalostno je, da so vojaški resursi držav EU in Nata v celoti zadostni za vojaško zavarovanje kopenskih in morskih južnih meja pred agresijo nezakonitih migrantov, vendar se raje uporabljajo v baltskih državah. Po videnju evroatlanticistov grožnja ni islamski terorizem, ampak Ruska federacija. Rusi so znani po tem, da izvajajo strelske pohode po evropskih mestih, se razstreljujejo, režejo vratove 84 let starim katoliškim duhovnikom in množično posiljujejo.
Napovedano sproščanje vizumskega režima za turške državljane pomeni odpiranje vrat islamskim teroristom. Ne bi bilo dosti slabše, če bi EU sklenila vizumski sporazum kar z Islamsko državo. Današnja Turčija s podporo islamizmu pomeni izjemno varnostno grožnjo Evropi. Ne samo da se je treba vprašati o smiselnosti turškega članstva v EU, resno se sprašujem, kaj počne ta država leta 2016 v Natu. Turčija je država, ki z logistično podporo vdora stotisočev muslimanskih migrantov izvaja prikrito agresijo na države članice Nata. Je hkrati država, ki v tem trenutku to počenja nad dvema sosednjima državama, Sirijo in Irakom. Štiri desetletja trajajoča okupacija tretjine ozemlja Cipra pa je češnja na turški torti. Si takšna država zasluži varnostne garancije Nata? Garancije, ki jih zlorablja za uresničevanje velikoturških ambicij in obnavljanja osmanskega kalifata.
Razvoj dogodkov v Turčiji potrjuje tezo, da sta islamska in zahodna civilizacija nezdružljivi. Ni minilo niti sto let od posvetne revolucije Kemala Atatürka, pa državi grozi zdrs v neoosmanizem, avtoritarno obliko islamskega fašizma. Sobivanje liberalnodemokratske ureditve, utemeljene na pravni državi in tržnem gospodarstvu, in islama brez občasno uspešno izvedenih vojaških udarov očitno ni mogoče. Kako tudi, saj islam ne priznava ločitve sfer političnega in religioznega. Politika je religija in religija je politika; in to v vsej svoji totalitarnosti. Posameznik ni nič, Alah je vse. Ali kot se je lepo izrazil Erdogan, zmernega islama ni, je samo islam. Islamska demokracija, po mojem sicer protislovje v izrazih, pa je za muslimane instrumentalna ali če zopet uporabim metaforiko turškega predsednika: »Demokracija je kot vlak. Ko doseže ciljno postajo, izstopiš.« In letos je Erdogan po zatrtju verjetno insceniranega državnega udara izstopil. Ta izstop iz vlaka demokracije pa bi državam članicam moral biti dokončno opozorilo za jasen NE turškemu članstvu v EU.
