Preživel sem devet dni na Pesmi Evrovizije v Torinu, a moje države tukaj ni bilo. Predstavniki so sicer prispeli, profesionalno opravili svoje, a prav zares se z nami ni ukvarjal nihče. Nekaj tujih zanesenjakov je prišlo do mene, mi povedalo, da jim je slovenska pesem všeč in v meni vsaj za hip prebudilo občutek, da nas je nekdo opazil in da bomo morda "dark horse", skrito presenečenje izbora. A ostali ... prezrti. Zadnji na stavnicah, z nekaj malega nihanja gor in dol, na dan polfinala smo bili zadnji tudi na internih novinarskih stavnicah v torinskem tiskovnem središču. Vsi so obupali nad nami, še preden smo zares stopili na oder.

Večer