Loredanov »eksperiment«, ki ga je škoda pozabiti, je namreč jasno pokazal, da vodenje državnih bolnišnic niti približno ni konkurenčno vodenju zasebnih zdravstvenih zavodov, saj na istem trgu in pod enako regulacijo (kot jo pač zmorejo naši regulatorji) vedno »zmagajo« zasebniki. Zato se jih naši upravljavci zdravstva panično bojijo, saj so prilagodljivejši, cenejši, hitrejši, bolj racionalni.

Zato politična gesla po ločitvi javnega od zasebnega v ozadju prikrivajo dejstvo, da v resnici ni problem poslovnost zasebnikov, ampak državnih zdravstvenih zavodov. UKC ima, na primer, v popoldanskem času že desetletja praznih veliko lepo opremljenih ambulant, ampak njegovi zdravniki popoldne ves čas delajo pri zasebnikih v okolici UKC.

(...)

Resničen vzrok nevzdržnih čakalnih dob je slabo delovanje ministrstva za zdravje, ki ima že ves čas vse vzvode za upravljanje državnih zdravstvenih zavodov in ZZZS. Malokje je upravljanje zdravstva tako politično centralizirano. Če bi ministri znali in zmogli organizirati ustrezno veliko produkcijo zdravstvenih storitev znotraj javnih ustanov, nevzdržnih čakalnih dob ne bi bilo. Ker ne znajo in ne zmorejo, je treba iskati »krivce« zunaj sebe.

Delo