Ko zvečer razpakiram, zagrešim še zadnjo magistralno napako tistega dne. Odpeljem se na večerjo s prijateljico in spet se spomnim, da je zahajanje v bare in restavracije že dolgo nekaj, kar povprečni državljani lahko počnemo le še preudarno in občasno. Kitajci lahko nakupovalne vozičke do vrha napolnijo brez nevarnosti osebnega bankrota.

Z desetimi evri na aplikaciji lahko v restavracijah pojejo vse tri glavne dnevne obroke, pa še jim bo ostalo za prigrizke. Večerne pekinške terase so polne, ulice pa so reke ljudi, ki brezskrbno trošijo. Medtem ko Kitajci najinih let živijo v svojih stanovanjih – država jih gradi, potem pa z nadzorom trga omogoča njihovo lastništvo – s prijateljico klepetava o skupnih znancih, ki plačujejo zasoljene najemnine za kletna stanovanja v turistificirani in gentrificirani prestolnici, ki jo le še povzpetniški duh ali pravi domačin lahko vzame za svoje mesto.

Delo