Takim, ki sonca ne pustijo blizu, vase, res ni pomoči. Ljudje tega kova zagotovo še najbolj uživajo, ko vidijo, da se tudi komu iz njegove okolice dogaja podobno. Podobno kot oni vidijo le svet sovraštva, delitve na ene in druge, ne znajo drugega kot predalčkati. Ob tem ne vedo, da so sami, predvsem oni sami, do skrajnosti popredalčkani.
V en ali drugi predal, ki ga imajo v oblasti ljudje, katerih cilj ni nič drugega, kot sebe prikazati kot eno samo sonce, eno in edino resnico. Vse ki z njihovo uničujočo namero ne soglašajo v popolnosti, pa imeti za nevredne njihovega pogleda, kaj šele rokovanja ali pogovora. Od tod naprej je zanje le prezir, tema in iskanje novih in novih sovražnikov. Največkrat takih, ki so jim na las podobni. Taki jim ustrezajo. Ni važno, kje jih najdejo. Na svoji ali na drugi strani. Proti nekomu se vendarle morajo boriti!
Tiste, ki so se jim pridružili, so tako in tako že prepričali, podjarmili, zasužnjili, zaslepili, jih ustvarili po svoji podobi. Z njimi ni več dela in so postali dolgočasni. Oni pa potrebujejo vojno, boj, da se svojim podrepnikom dokažejo. Znova in znova, kako dobri vojščaki so, kako dobri voditelji so, kako nezmotljivi in vsemogočni so. Mali bogovi.
Zato krvavo potrebujejo nekoga, ki je ravno tako poln teme. Takega, katerega temna tema je drugačna. Ni podobna njegovi. Zeva z drugega brega. Ki ravno tako išče svoje pridne, pohlevne, zasužnjene vojščake za revolucijo, ki, kot pravi pesnica Mila Kačič, vedno prinaša kri.
KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
