Če Slovenija ne bo pospešila konstruktivnega razmisleka, si drznila imeti nekaj domišljije in utopičnih razmislekov, si zastavila dolgoročnejše vizije, odporne proti vsakokratni politični oblasti in idejam ekonomskih elit, jo vidim natančno tam, kjer je bila leta 1995. V retrogradni fazi razvojnega cikla, v črni luknji, vseprežeta s konservativnostjo in populizmom, sovraštvom in zaprto med Alpe.

Če ljudje ne bodo odločneje zahtevali ohranitve javnih sistemov, zlasti zdravstva in izobraževanja, pravice do dostojnega plačila in s tem življenja za vse, se zna Slovenija že v petih letih spraševati, kako neki je spregledala te trende – kot Velika Britanija.

Svetovna družba čez 50 let bo še bolj razdeljena na družbe, ki razumejo, da se tehnološkega razvoja ne da ustaviti, a ga je nujno etično in pametno upravljati in vlagati v dobro družbo – mednje prištevam Japonsko, Južno Korejo, Hongkong, tudi Estonijo, Finsko – in družbe, zavite v konflikte, ideološke in kulturne bitke, postresničnost.

Zdi se mi, da bo razkol med državami, ki so si upale, in tistimi, ki si niso, postal nepremostljiv. Lahko pa poseči v tak trend naraščanje spopadov, imamo kar precej odprtih žarišč, tudi nova pandemija. Pomembno bo tudi, kdo bo naslednja predsednica ZDA, kaj se bo zgodilo Rusiji in kako bo podnebna kriza prerazporejala svetovno prebivalstvo in vire.

INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA