Ne glede na vse, kar se je med nami neprijetnega zgodilo, smo ekipa, ki se je zavezala k osamo-svojitvi in jo izpeljala. V nasprotju z vsemi, ki so nas prepričevali, naj ne sanjamo, smo iz politike naredili umetnost nemogočega, kot sem povedel letos v Šentjoštu.

V kar 27-članski vladi je bilo kar nekaj nekdanjih članov zveze komunistov, a prav vsi so se podpisali pod Demosov vladni program. Jožica Puhar, denimo, je bila zelo dobra ministrica za socialo, ponosna članice te vla-de, kar je rada tudi javno povedala. Ni si predstavljala, je dejala, da si dva tako različna človeka, kot sta bivša komunistka in krščanski demokrat, lahko toliko zaupata. V vladi sem imel sina Vide Tomšič. Marsikdo se je čudil, kaj mi je, da sem angažiral takšne ljudi. Na Miha Tomšiča nisem gledal po poreklu, zanimalo me je, kaj ve o energetiki, in kar je mislil o energetiki, stoji še dan-danes. Ne vem, kako bi lahko delovali, če bi ves čas dvomil o tem ali onem človeku.

Dva nekdanja partizana, Viktor Blažič in Franc Miklavčič, sta bila člana SKD, nikogar pa ni zani-mal v Demosu položaj ministra za borce. Poklical sem njihovega novega predsednika Ivana Dol-ničarja, čeprav sem poznal njegovo tragično zgodbo z bratom. Predlagal je Franca Godešo, ki je delal v Kučanovem kabinetu.

Intervju z Lojzetom Peterletom v tiskani izdaji Reporterja, v Trafiki24 (PDF) ali v digitalni obliki na Reporter Plus