Če bi mi kdo rekel, da ne more živeti brez mene, bi rekla adijo in zbežala

Mislim, da je vseeno malce drugače. Ko sva se z mojim partnerjem Andrejem začela spoznavati, sama sebi nisem dovolila tistega, kar sem si dovolila pri dvajsetih. Takrat sem bila res popolnoma brez glave, kot kakšen teliček. (smeh) Zdaj sem bila morda malce bolj zadržana, bilo pa me je tudi strah, medtem ko me pri dvajsetih ni bilo strah ničesar.

Hvala bogu, da je bilo strah tudi njega, zato nisva prehitro delala usodnih korakov. Napredovala sva zelo počasi, dala sva si prostor in čas, to pa je bil tudi edini način, da sem si sčasoma dovolila spet reči, da ljubim. Če bi prišel mimo nekdo, ki bi se hotel takoj preseliti k meni, bi najbrž blokirala njegovo številko. Tudi to je razlika: če bi mi pri dvajsetih kdo rekel, da ne more živeti brez mene, bi se mi to zdelo nekaj najboljšega, danes bi mu rekla adijo in zbežala. (smeh)

Nedelo