Glej, kako zanimivo potujejo govorice, da iz osamljenega ekscesa dobimo predstavo, kot da so mi neprestano scali po vratih. Ne drži. Zgodilo se je enkrat. Zato tega ne smemo izrekati v množini, ker deluje, kot da je v kraju pomembna kritična masa ljudi, ki naj bi nasprotovala moji prisotnosti tam gori. No, to seveda ni res, kljub temu da gre na škodo senzacionalizmu in se množinska oblika bolje bere. Nekdo, ki ga je izzval pijanski delirij in nerafinirana jeza, mi je enkrat pomočil vrata, in to je bilo to.  Pomembno se mi zdi, da se take stvari pusti in gre vse naprej.

Celoten intervju z Miho Šaleharjem lahko preberete v tiskani izdaji Reporterja