Meni v zadnjih letih velikokrat očitajo neko izjavo, iztrgano iz konteksta, ko sem rekel, da samostojna Slovenija ni bila moja intimna odločitev. Preprosto rečeno, takrat sem bil predsednik Zveze komunistov in eden od vodilnih ljudi v Sloveniji, ko se je o teh stvareh odločalo in razpletalo v Beogradu. V tistih zelo neprijetnih in zaostrenih razmerah, ko so se iskale alternative oziroma izhodi iz krize, ki je bila ne samo gospodarska in politična, ampak tudi moralna. Moje stališče je bilo, da ta jugoslovanska država je tudi naša država. Tudi Slovenci smo jo ustvarjali, veliko prispevali k njej, treba je najprej pogledati, ali je mogoče to državo ohraniti, ohraniti naš vpliv in v njej zagotoviti našo prihodnost. In šele takrat, ko je bilo jasno, da te države ni mogoče ohraniti, ne zaradi nas, ampak zaradi politike in razmišljanj v drugih državah, zlasti v Srbiji, zaradi koncepta velike Srbije, se je bilo treba odločiti za drugo pot, za pot samostojnosti. In takrat sem tudi jaz z vsemi svojimi sposobnostmi, znanjem in argumenti poskušal utreti to pot. Najbolj se mi zdi neverodostojna ta trditev pri ljudeh, ki so hodili v Jajce. Ne vem, kdaj in na katerem od kilometrov poti v Jajce so oni intimno doživeli to odločitev za samostojno Slovenijo. V mislih imam tiste, ki danes govorijo ene stvari, pozabljajo pa, kaj so govorili včeraj. Imam dober spomin in vem, kaj sem govoril včeraj. Zato, da lahko danes vam povem in da bom tudi jutri svojemu vnuku povedal, kaj sem govoril takrat.

Radio Slovenija