Marjeta Tonin: Svojemu možu v zadnjih dneh velikokrat postavljam vprašanje, ali je vredno vztrajati v politiki. Sprašujem ga, kateri so tisti ideali, zaradi katerih dan za dnem zapušča dom ob osmih zjutraj in se vrne pozno zvečer. Odgovarja mi, da dela za lepši jutri najinih otrok. Cena je visoka. Nisem vedela, da tako visoka. Trpim, ko gledam potrtega in žalostnega moža.
Težko razumem, da lahko nekaj, kar je bilo storjeno v dobri veri, sproža tako močne izlive sovraštva. Iz ljudi, ki se opredeljujejo za kristjane, bruhajo najostrejše besede. Če bi prebirali pisma, ki jih v teh dneh dobiva, bi lahko videli razsežnosti nakopičenega sovraštva, ki je gnojna bula nerazčiščene slovenske zgodovine. Bolje bi bilo, če jih ne bi videla.
Sprašujem se, zakaj smo ljudje tako gluhi za besede drug drugega. Zdi se, da gredo vsa pojasnila v prazno. Očitno so rane preteklosti tako močne, da ljudje ne želijo slišati pojasnila mojega moža, da je želel s svojim glasovanjem ustvariti boljše pogoje za sprejem zakonov, ki bi bili v korist vseh nas. Čeprav Matej tega ne pokaže, mu v očeh berem bolečino, ko prebira pisma tistih, ki mu očitajo neobčutljivost za male ljudi in spremembo svoje temeljne usmeritve. Nič od tega ni res.
Iskreni.net