Včasih je z malo sredstvi in veliko zanosa možno narediti čudeže tam, kjer prej ni bilo ničesar. Tam, kjer nekaj je, pa so karte razdeljene. Tisti, ki odločajo o zadevah, ščitijo svoje monopole, in tako se marsikatera zelo kvalitetna iniciativa, teh je bilo v Mariboru zadnje desetletje zelo veliko, zelo hitro zatre. To je stigma Maribora, da preganja svoje najboljše hčere in sinove, namesto da omogoča mladim prebojnim idejam, da se uveljavijo.
Maribor je v mojih očeh precej žalostna zgodba, zgodba zamujenih priložnosti. Tudi ravnanje z dediščino Evropske prestolnice kulture (EPK) se kaže v tej luči. Mesto živi na principu kolektivne pozabe, namesto da bi črpalo iz konstruktivnega razmisleka, kako naprej. Lažje je reči, da je Ljubljana vsega kriva. Četudi bi bilo res, taka logika ne spreminja stvari na bolje, kvečjemu podeljuje neko lažno tolažbo in opravičuje letargijo.
INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
