Levičarji znajo pritiskati na medije prefinjeno, desničarji pa so bolj glasni in večkrat kot levi žalijo

Smešna zgodba: direktor pomembne državne korporacije, pomembnega oglaševalca, me povabi v pisarno. Bilo je ob začetku tisočletja, ko je podjetje, ki ga je vodil, dejansko še bilo monopolist na slovenskem trgu, a na vrata je trkala avstrijska konkurenca, kar smo v korist tržne tekme pozdravili. Predme je v svoji prefinjeni pisarni postavil dve čokoladni kroglici – Mozartovo in Prešernovo. Peter, katero kroglico imaš rajši? Odvrnem mu: Tone, ne zameri, ne vem, ju bom pokusil. Odvijem kroglici, ugriznem v obe, rečem mu, Tone, veš kaj, daj reci, naj nama prinesejo še kavo. Nič. Levičarji znajo pritiskati na medije prefinjeno in manj glasno; ker so itak v večji harmoniji z večino novinarjev, so učinkovitejši in nabor instrumentov je bolj raznolik, desničarji pa so bolj glasni in večkrat kot levi žalijo. Vse skupaj pa je nepotrebna folklora.

Finance