Svojčas sem verjel, da se bom takrat, ko se bodo na desni začeli prepirati med sabo in se deliti na desne in še bolj desne, udobno namestil na kavču, pil kokakolo in jedel kokice ter užival v spektaklu. Verjel sem namreč, da bomo takrat, ko se bodo Anže, Matej in Eva medsebojno spopadli za veliko bogastvo očeta Janeza, mi dobili slovensko inačico izjemne televizijske nadaljevanke Nasledstvo in gledali shakespearski boj za oblast, novodobnega Kralja Leara s primesmi Macbetha.

Azdaj, ko berem postkoitalna pisemca, ki jih Janez pošilja Evi, in ko mimo mene švigajo užitne, a brezokusne puščice, ki jih drug drugemu pošiljata Matej in Janez, ter ko iz kopice besed, ki jih izgovarja Anže, zaman poskušam izluščiti konkretno misel, se mi zeha. Ta nova slovenska politična telenovela me dolgočasi še bolj od prejšnjih in ne vem, ali sem se z leti naveličal glavnih junakov ali pa je problem v neizrazitih stranskih likih.

Objektiv