Eden od temeljnih postulatov demokratične in pluralne družbe je, da ni tabujev in tabu tem. Danes pa se skuša s pomočjo človekovih pravic ustvarjati nove tabu teme, ki spadajo pod zaščito politične korektnosti. Ni politično korektno kritično razmišljati o kateri koli manjšini, recimo o Romih.
Je pa korektno, da se jih ne pokoplje po človeško, ker se je tako odločil neki Janković, ki je sin »tekovin« naše revolucije, kakor se je temu reklo v titoistični armadi. Če bi slovenski medijski prostor, ki je brezsramno enostranski, zagnal okrog prepovedi pokopa nasilno pobitih Romov na ljubljanskih Žalah tak hrup, kot ga je pred leti okrog romske družine Strojanovih v Ambrusu, bi ostanki teh žrtev komunizma že zdavnaj mirno počivali tam, kjer jim je mesto.
A ker je Jankovića in njegovo politiko potrebno zaščititi, ker se z njo ščiti komunistične zločine, pokop teh Romov ne zanima slovenske javnosti, ki se je prisiljena ukvarjati s sovražnim govorom, ker je tako ukazal Milan Kučan. Najbolj ostudno pri tem sovražnem govoru pa je to, da nam kriterije o tem postavljajo tisti, ki niso pripravljeni priznati sovražnih dejanj, kot so bile likvidacije nedolžnih ljudi med drugo svetovno vojno.
Takrat so najprej nekoga označili za fašista ali farškega, za tem pa poslali likvidatorje, da so opravili svoj posel. Kdor teh sovražnih dejanj ne prizna in kdor ni pripravljen pokopati nasilno pobitih ljudi, naj vendarle utihne s tem poneumljanjem o sovražnem govoru.
