Razlogi so zelo raznoliki. Glavnega vidim v povezavi s širšimi vprašanji identitete. Izzivi in krize, s katerimi smo zadnja leta soočeni – priseljevanje, posledice finančne in ekonomske krize ter globalizacije – so povzročili precejšnjo fragmentacijo zahodnih družb. Porazdelitve bremen in dobrobiti globalizacije ter bremen ekonomske krize so vse bolj neenakomerne.
Realni razpoložljivi dohodek gospodinjstev nižjega sloja je upadel, medtem ko je v višjem srednjem in višjem sloju močno narasel. Zaupanje v institucije – nacionalne in evropske – je upadlo. Spričo razširjenega občutka nemoči vplivati na svojo usodo v družbi s političnim procesom, se pojavljajo populistične težnje in tudi odločitev za drzne poteze.
V tej dezorientaciji se je občutek ogroženosti identitete zaradi rasti priseljevanja, kaotičnega odziva evropskih držav v okviru EU na migracijsko krizo ter neuspeha koncepta multikulturne družbe okrepil.
In tako so se, ob demagoški kampanji v prid izstopa in mlačni, na vprašanje neposredne koristi usmerjene kampanji za obstanek v EU, britanski državljani večinsko odločili, da se bo z usodo lažje spoprijeti, če se osvobodijo vezi evropske povezave in se naslonijo na lastne sile. Tudi spričo nostalgičnega spomina na nekdanjo imperialno moč.
POGOVOR Z IGORJEM SENČARJEM V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
