Pri slovenski razdvojenosti, ki jo imajo nekateri še posebej polna usta le tedaj, ko niso na oblasti njihovi, v osnovi torej ne gre za nikakršen ideološki spopad. Gre za brutalen in hkrati povsem banalen boj za oblast, ki zagotavlja dvoje. Dostop do razpolaganja z davkoplačevalskim denarjem ter normodajno upravičenje. Obe elementa sta ključna. Prvi zagotavlja dejansko moč. Ta pa se lahko ohranja samo, če tisti, ki to dejansko moč imajo, posedujejo tudi normodajno moč. Normodajna moč jim omogoča pisanje pravil v svoj prid tako, da drugi dejanske moči nikakor ne morejo, vsaj v doglednem času ne, dobiti.
Tej bitki za finančni in družbeni kapital je v Sloveniji podvrženo vse. Vse manj, če sploh še kaj, je sveto. In bolj kot postaja, vsaj formalno, na institucionalni-oblastveni ravni, bitka enakovredna, bolj srdit bo ta boj. Če je potrebno tudi na ulicah. V njem, da ne bo pomote, bodo vselej prosperirali naši. Ti bodo, kot že desetletja poprej, zagotovo poskrbeli, da se bodo znašli na pravi strani. Ljudje za vse čase, za vse oblastnike. Naši ljudje.
