Zavedam se: če se v tridesetih letih nismo uspeli vsaj približati kakšni resni narodni spravi, bo gotovo potrebno še kar nekaj generacij, da si bodo potomci levičarjev in desničarjev resnično in iskreno segli v roko. Da bomo sramotno prazno površino “obeliska” pred Kongresnim trgom na­polnili s kakšno vsebino.

Pa vendar: zakaj bi (vsi) le čakali? Zakaj se ne bi vsaj nekateri ljudje dobre volje malo potrudili in skušali narediti korak naprej? Ali vsaj ugotoviti, kje so tiste bistvene ovire. Da bi po zgledu Nemcev, ki jim je to očitno uspelo, pustili zgodovino zgodovini ter se posvetili prihodnosti…

ČASNIK