V letu, ko praznujemo 25. letnico državnosti, smo prepričani, da odpiranje vprašanja ali je bila v Republiki Slovenija sploh vojna in kdo je bil agresor, ni na mestu. Postavljanje tovrstnih vprašanj zaradi različnih formalnih razlogov ni prvo, ki odpira dileme o upravičenosti do oborožene obrambe pred vpojaškim napadom bivše JLA. Spomnimo se primera Holmec, pa bitke pri Trzinu ali pa poskusa kriminalizacije obrambne vojne Teritorialne obrambe in slovenske Milice v diplomski nalogi, ki je bila predlagana celo za Prešernovo nagrado.
Mnoge pripadnice in pripadniki Manevrske strukture narodne zaščite, Teritorialne obrambe, Milice, oborožene Narodne zaščite in civilne strukture, ki so sodelovale v vojni za Slovenijo, si postavljajo vprašanje, ali bodo tudi oni poklicani na zagovor, ker so sodelovali v obrambi komaj razglašene države glede na dejstvo, da so dejanski agresorji pred slovenskimi sodišči (zadnji primer “Popov”) oproščeni kljub evidentnim dokazom o odgovornosti za civilne žrtve, namerno povzročeno škodo tako na civilnih kot tudi po vojnem pravu zaščitenih objektih.
Vsaka vojna je stanje, ki povzroča izgubo človeških življenj, tako vojaških kot civilnih. Glede na navedbe v sredstvih javnega obveščanja, da naj bi pilot sestreljenega helikopterja nameraval prebegniti s helikopterjem na slovensko stran, je njegova sestrelitev tragična, kar pa ne pomeni, da ukrepanje takratnega poveljnika ni bilo pravilno. Spomnimo na dejstva, da sta slovenska odločna oborožena obramba in diplomacija preprečili tisto, kar se je kasneje dogajalo v nekaterih drugih republikah na ozemlju bivše SFRJ.
IZJAVA ZA JAVNOST