Branko Grims je nekaj ur po referendumu samemu sebi nataknil Davidovo zvezdo, in ko je bil na nevzdržnost te geste opozorjen, je v njej vztrajal in jo dodatno utemeljeval z lažmi in nebulozami. In to je – če smo natančni in če stvari poimenujemo s pravimi izrazi – do kraja perverzno. Zato štorija ne sme v pozabo kot mimobežna anekdota. Če bi bilo vse skupaj izrečeno na odru, zares in brez ironične distance, bi publika predstavo izžvižgala, vodstvo gledališča pa bi jo po hitrem postopku umaknilo z repertoarja in pri tem obžalovalo, da jo je sploh kdaj spustilo pred občinstvo. Ja, teater je morda prostor umetnosti in izmišljije, a osnovni parametri spodobnega in primernega tam v resnici veljajo. Drugje pa ... Predstava pač teče dalje, pa naj bo še tako slaboumna in neokusna.

Večer