Dr. Damir Črnčec, predsednik Odbora 2014: Po vsej verjetnosti bi bilo mogoče potencial za take spremembe zbrati le okoli nečesa, kar bi lahko imenovali Demos 2.0 - v novi opoziciji, ki bi črpala iz demokratizacijskih korenin poznih 80. in začetka 90. let prejšnjega stoletja in bi kot prvi Demos povezovala široko demokratično pahljačo. V tistem času je to bilo šest strank in enajst posameznikov, ki se je podpisalo pod ustanovitev Demosa.
A ob tem ne smemo pozabiti nečesa, na kar je hote ali nehote opozoril dolgoletni ideolog Socialnih demokratov dr. Igor Lukšič, ko je v nedavnem intervjuju govoril o temeljnem merilu, po katerem konti, nuitetni vplivneži ravnajo v slovenskem političnem prostoru: ni namreč važno, iz katere stranke je kdo, ki leze na površje, »samo da ni iz stranke Janeza Janše«, dokler pa Janša ni bil glavni igralec, pa je bilo pomembno, »da ni bil iz cerkvene stranke«. Ker Janša, ki so ga spravili v zapor, ne more biti več sovražnik številka ena, se sprašujem: Ali bodo zdaj spet prvi nasprotnik »cerkvene stranke«?! Torej lahko pričakujemo, da bomo tarča znova mi, kristjani?! To je diskurz, ki je sam po sebi grozljiv, nesprejemljiv za moderno evropsko državo. Dobro upravljanje evropske Slovenije izključuje take manipulacije, pa tudi to, da se kazenski pregon in druga kazenska sredstva uporablja kot orodje političnega boja...
Sodniki in akademiki, kot je bil Leonid Pitamic, so bili po letu 1945, po revolucionarnem prevzemu oblasti, izgnani iz slovenske sodne prakse in teorije. Nadomestili so jih revolucionarni pravniki tipa Ljubo Bavcon, ki so še ne tako davno pisali učbenike o tem, kako je pravo namenjeno pregonu nasprotnikov totalitarnega sistema. No, in taki pravniki imajo še danes kabinete na pravni fakulteti, vedrijo in oblačijo v pravosodju. Kaj takega bi bilo v Nemčiji nemogoče.
Naš problem je strašen razkorak med tem, kar smo zapisali, in tem, kar smo udejanjili. Preambula ustave napotuje k zarezi med prejšnjim stanjem, ko so bile sistematično kršene človekove pravice, in demokratično Slovenjo, a je nismo uresničili. Najboljša ponazoritev tega stanja je dejstvo, da je bivši šef komunistične partije v demokratični državi postal prvi predsednik z dvema mandatoma. Predstavljajte si, da bi bil Ceausescu predsednik demokratične Romunije ali Honecker predsednik kakšne vzhodnonemške deželne vlade ali pa morda kar zvezne... še danes nam prav nekdanji tovariši najglasneje razlagajo, kaj je demokracija, nas podučujejo kdaj in proti komu smemo demonsrirati in kdaj ne. Sprašujem jih: Od kod pa prihajate? Ustava je jasna, njene vrednote so jasne, če jih vi ne razumete, to ne pomeni, da jih nihče ne razume. No morda pa jih razumejo, pa jih zavestno ne želijo uresničevati, kar je po svoje še slabše ...
Družina, Slovenski čas