Sodna oblast ljudi neuspešno prepričuje, naj sodstvu zaupa, v odmevnih kazenskih primerih ne zna pojasniti od kod, zakaj, čemu hude kršitve človekovih pravic in serijski ter nepojasnjeni odstopi od ustaljene sodne prakse (npr. Patria, Kangler) in končno tudi nič ne reče, zakaj tako visok uspeh z izpodbijanjem sodb pred Ustavnim sodiščem in ESČP...

Če se sodna oblast zlorablja na način, da nedolžne ljudi (se pravi, kogarkoli, ki mu krivda ni dokazana z ustavno zapovedanim standardom »onkraj razumnega dvoma«) pošilja v zapor, potem od pravne države ne ostaja niti prazna, mrtva lupina. Država s podivjanim ali samovoljnim sodstvom, ki z zlorabami in s pravnimi manipulacijami mrcvari ljudi, ki se ji zdijo moteči, ni nič manj nevarna od predpravnega stanja, kjer je vsak v vojni z vsakomur. Morda je celo nevarnejša od tolp, ki, četudi podivjane in razčlovečene, nikoli ne morejo biti tako vsemogočne in tako omnipotentne, kot je lahko državni aparat.

KOLUMNA V CELOTI NA PORTALU IUS-INFO